Antigena

Praktično vsaka generacija je morala v slovenskih srednjih šolah prebirat antično tragedijo "Antigona", da so spoznali nekaj, kar je tako bistveno človeško, da skorajda ni možno bolj natančno opisat, kot je že po sebi vpisano v sam kulturni genom posameznika. Da dostojno pokopljemo ljudi. Svoje sorodnike, svoje sonarodnjake, svoje so-ljudi, pa četudi jih nisi maral, ko so bili živi. Četudi so bili tvoji sovražniki. Nekaj tako osnovnega, pa vendarle v teh časih nedojemljivo oddaljenega.
Slovenski narod namreč v vseh letih po 2.svet. vojni, ko je bilo na slovenskih tleh pobitih desetine tisočev vojnih in civilnih ubežnikov v izvensodnih pobojih, ni zmogel tega osnovnega človeškega etičnega vzgiba.
Ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, kako so v vseh teh letih sploh dopustili branje Antigone? Se je prikradla v kurikule totalitarne države, ki je staro aristokracijo in meščanstvo pobila, svojo novo "aristokracijo" pa s temi poboji ustoličila? Je bila Antigona v šoli le slepa pega diktatorskega stroja? Skoraj nedoumljivo, če pomislimo, do kakšnih detajlov je diktatura urejala življenja posameznikov.
Bom povedal en sam primer iz mojega življenja- torej iz prve roke. Na Srednji šoli za oblikovanje nas je nekaj dijakov 3. in 4. letnika l.1983 samoiniciativno hotelo obuditi šolsko glasilo "Paleta", ki ga nekaj let preprosto na šoli sploh niso izdali. Zbrali smo se, organizirali in dobili prispevke od svojih prijateljev, sošolcev, narisali smo nekaj stripov, dali not nekaj pesmi... Skratka, nekakšen res nič kaj subverziven projekt in praktično nobenega teksta, ki bi imel politično noto; morda en, a še ta dokaj benigen, saj ni načenjal politične avtoritete, temveč se je spraševal o avtoriteti profesorja. Toda takoj, ko je Paleta izšla, jo je ravnatelj prepovedal. Morda iz strahu, morda je prepoznal nekaj, na kar dijaki nismo niti pomislili ali pa se je zbal samega dejstva, da nismo bili že v procesu "pod nadzorom"... in da smo "vzeli stvari v svoje roke"...
Torej- glede na to, kako do detajlov se je diktatura poznala v življenju vsakega posameznika (še nekaj takih zgodb sem doživel, še več pa sem jih slišal kot pričevanja ljudi in so bile veliko bolj mučne), nikakor ne verjamem, da je Antigona kot čtivo za srednje šole lahko prišla v kurikule zgolj zaradi "humanizma" oblastnikov ali da se je preprosto "znašla" tam po naključju...

V kultu naših prednikov je imela vest tako zelo osrednjo vlogo, da imam občutek, kot bi marsikdo od te starejše generacije dobesedno odlagal smrt, da se ne bi srečal s tem, kar so ga učili dedje...

Najverjetneje je bila Antigona tu predvsem zato, da je vsako generacijo nazorno opomnila na to, da se o teh rečeh ne govori izven literarnega konteksta. Da je opomnila vsakega, ki bi si drznil spregovoriti o pokopu, kakšna kazen ga čaka. Da je vsaka napačna beseda lahko priklicala tajno policijo ob nočnih urah...zapor...ali celo smrtno obsodbo...da se antična zgodba s smrtjo glavne junakinje lahko udejani tukaj in zdaj vsakemu od nas. Spomin na povojne poboje, o katerih se ni smelo povedati niti besedice v javnem prostoru ali na politične procese, ki so jih ljudje lahko poslušali kar po ozvočenju na ulicah in po radiu, da je bil učinek strahu močnejši, je bil ves čas preko čtiva dodatno prisoten.

Tisto, kar me kot kiparja in umetnika čudi ter po svoje tudi zaradi svojega umetniškega angažmaja žalosti, je današnji drastično znižan prag etične občutljivosti, ki nas spremlja na vsakem koraku in ki po moje izvira iz prebujenega strahu. Ko govoriš o tem z ljudmi, ki jih imaš za razumne, se izkaže, da je v tej temi še vedno skrit strah, ki razvname čustva in skrivenči vsako debato v iracionalost. Toda ne v tisto "iracionalnost" etičnosti, ki jo srečamo pri Antigoni, ko navkljub grožnji s smrtjo neustrašno pokoplje Polinejka, temveč v smeri še bolj maščevalne, privoščljive agresivnosti, ko žolčnost zalije možgane in je vsak smiselni pogovor praktično onemogočen, prepričevanje pa ima celo obraten učinek: še bolj razvname agresijo.

A če je direkten pogovor o tem še nekaj, kar lahko razumem skozi šolsko, medijsko, uradno socialistično zgodovinsko optiko nenehnega pranja možgan o tem, da gre za "gnusne izdajalce", ki so si to "zaslužili", pa ostaja nerazumljivo to, da imajo odprti grobovi še vedno podobno povezovalno funkcijo, kot so jo imeli v času po revolucionarnem prevzemu oblasti. Takrat je namreč, podobno kot v mafijskih družinah, umor pomenil tako simbolno kot tudi dejansko zavezo, preko katere so se pripadniki nove revolucionarne elite, "novega razreda", kot je rekel Đilas, zakopali v bunker molka in medsebojnega, v krvi utemeljenega "bratstva". In ne glede na to, da teh ljudi skorajda ni več, saj so večinoma že pomrli, so njihovi sinovi, nečaki in bližnji sorodniki ter prijatelji še vedno v posebnem stanju pripravljenosti. To stanje jim je bilo predano na načine, kot predajajo starši potomcem iz okolja povzročene spremembe, ki jih lahko navzven vidimo kot psihološke vzorce: morda skozi verigo zamolčanosti, morda skozi divjaške "odvode" pitja na mrtvo, morda skozi zavrto ali nezavrto nasilje ob napačnih pomislekih, kot poglede, ki skozi zamegljeno zenico več ne zmorejo ugledat vedno bolj oddaljen kult njihovih lastnih prednikov? V tistem kultu je vest imela tako zelo močno vlogo, da je marsikdo od te starejše generacije skoraj dobesedno odlagal smrt, da se ne bi srečal s tem, kar so ga učili dedje...

V krvnem obredu utemeljeno divje "bratstvo", zapovedana zlagana "enakost" z zatiranjem vseh drugače mislečih, nebrzdana "svoboda" med "brati" v krvi ter  na račun zapovedane enakosti... nekako tako je urejena struktura vsake socialistične diktature 20.stoletja, tudi Titove SFRJ.

Divja zaveza, odtrganje od kulta prednikov in s tem od kulture, zdrs v mentalno stanje črne davnine, v katerem so naši davni predniki bili še zmožni divjih obrednih pobojev, zmožni tega, da so izvajali kanibalske obrede ali pa, da so telesa ubitih pustili gniti na planem, da so jih požrle zveri in so bili zmožni pustiti vnemar čisto vse, da so ohranili svoj gen, je prišla iz globočin genetskega spomina na plano kot bi nekdo odprl Pandorino skrinjico in rekel: dovoljeno je. Dovoljeno je biti že pozabljena zver, ki smo jo s kultom, kulturo in civilizacijo vzgojili do te mere, da smo lahko živeli skupaj, četudi nismo bili najbližji sorodniki iz iste jame...
Strah, ki se je zalezel v ljudi takoj po vojni, je bilo čutiti povsod, čeprav morda v določenih obdobjih bolj, nekaterih malo manj, a je kljub vsemu zaznamoval ljudi- kot bom pokazal v nadaljevanju, jih je zaznamoval tako, da je to mogoče danes znanstveno, materialno dokazati.
Gre za dva vidika strahu: enega je bilo čutiti pri tistih, ki so za poboje in zapiranja, mučenja ipd vedeli, saj so bili bodisi znanci, prijatelji ali sorodniki mučenih, pobitih in zaprtih žrtev, drugega pa je bilo čutiti pri tistih, ki so bili udeleženci eksekucij, člani "famiglie", tajne policije in (političnih) frakcij: ti so v strahu začrtali svoje "kroge" ljudi in si uredili svoje privilegije in svoje posebne oblike zavarovanj v primerih izdaje ali neubogljivosti...
In prav ta duh strahu ter nezaupanja je tisti, ki ga ni mogoče preseči drugače kot z izpostavljenostjo, s tem, da razumemo psihološki kot tudi fiziološki potek travm in skušamo aktivno preseči zavrtost in nezmožnost soočenja s tem. Ni ga mogoče preseči na način, da bi ga zamolčali in preprosto pozabili, saj se bo še vsaj nekaj generacij poznal kot travma v ekstremno visokem številu samomorov, v nezmožnosti, da se kot narod uredimo in povežemo do minimalne funkcionalnosti, sprostimo svoje (včasih prav neverjetne) kreativne sposobnosti, v nezmožnosti, da razvežemo ta gordijski vozel, ki ni le en, temveč sta dva in vzajemno vežeta vsak svojo polovico slovenstva..

Te perspektive nisem videl praktično niti enkrat v svojem šolanju

Pri mojem kiparskem delu me je približno od 1993 dalje zanimalo delo s semeni dreves in kulturnih rastlin, ki sem jih uporabljal pri umetniških procesih. Zato me je zanimala tudi genetika, biologija ter z njima povezana evolucijska psihologija, ki prav tako bazira v biologiji. In čeprav sem generacijsko vezan na čas, ko je bil Freud in njegovi učenci (npr. Lacan, Miller, Žižek) daleč najbolj popularno čtivo in tako rekoč "zakon" (saj se umetnost ukvarja s čustvi in je vpeta v kulturo), je bilo zame pravo odkritje, ko mi je prijatelj predstavil Pinkerja, Duttona, Kimballa, Scrutona in druge avtorje, ki so pisali o tem iz drugačne perspektive. Te perspektive nisem videl v vsem svojem šolanju niti enkrat (kvečjemu smo bežno omenili filozofske predhodnike teh mislecev- seveda kot nekaj obskurnega, nazadnjaškega in nevrednega obravnave). Obratno: v šolanju smo ves čas, tudi v likovnem smislu, bili obkroženi s težkimi, temačnimi, včasih mučnimi prizori »temnega modernizma«, ne da bi dejansko razumeli povezave z vojnimi in povojnimi izkušnjami slikarjev. Ne da bi vedeli za ciklus risb iz taborišča smrti Marjana Tršarja, ne da bi jasno opredelili ciklus slik »Nismo poslednji« Zorana Mušiča in njegov pobeg iz Jugoslavije, da si je rešil življenje, ne da bi vsaj omenili zanimive subverzivnosti v delih Šuštaršiča ali spraševanja Kregarja itd.

Spomnim se mnogih pogovorov z mojimi umetniškimi kolegi ter drugimi, ki so zahajali v kroge, s katerimi sem imel stik, kako so venomer zagovarjali tezo, da je "koncept naroda" (kot, da bi šlo za neko prosto, konceptualno izbiro) že preživet in zastarel. Narod bo zamenjala multikulturna in brez-narodna družba, katere identiteto ne bodo določali več "starinski" narodni običaji, jezik, skupna kultura ali kaj podobnega. Drseče, mobilne identitete, ne-vezanost na dom (sodobno "nomadstvo"), nevezanost na so-narodnjake in podobne stvari je postmoderna uvajala preko svojih modernističnih zasnov, za katere je filozof Stephen Hicks (Explaining Postmodernism) jasno dokazal, da imajo vsi isto provenienco inter-nacionalnega socializma. Nikjer ni torej niti sledu o znamenitem postmodernem konceptu "sobivanja različnih idej" in ukinitve "velikih zgodb", kaj šele, da bi šlo dejansko za politični pluralizem.
Zato me je toliko bolj zanimala evolucijska psihologija, ki gre daleč stran od Rousseaujevih idej o človeku kot tabuli rasi, o čemer na izvrsten način piše Pinker v The Blank Slate, kjer dokazuje obratno- človeka le malo spremeni socialno okolje, veliko bolj so pomembne biološke predispozicije. Našo trdno vez z genetskimi predispozicijami, naš skorajda avtomatizem, ki ga je slavni biolog W.D. Hamilton biološko in tudi matematično definiral v t.i. Hamiltonovem zakonu. Ta govori o "sorodstvenem izboru" (kin selection) in opisuje mehanizem   dajanja prednosti svojim sorodstveno bližjim organizmom, s čimer napoveduje verjetnost, po kateri sorodni organizmi delujejo bolj altruistično, bolj ko so si genetsko podobni. Hamiltonov zakon ne deluje le pri organizmih kot so bakterije ali npr. levi, temveč tudi pri bolj kompleknih živalih in pri ljudeh. Fizikalni kemik Georg R. Price, ki je ključno prispeval tudi pri drugih uvidih v biologiji in evolucijski teoriji, je sam bil zgrožen nad tem. Po tem, ko je matematično utemeljil Hamiltonov zakon, je postal član radikalne sekte kristjanov, vse svoje premoženje razdal ubogim, vse v želji po tem, da bi dokazal, da je teorija bodisi napačna ali pa čisto nedvomno pravilna. (Njegov način življenja v tem času kaže seveda na to, da je teorijo hotel predvsem ovreči, saj je mehanizem sorodstvenega izbora zelo krut po svoji statistični natančnosti in drugačnosti od tega, kar nas uči krščanstvo in nekatere druge vere, ki poudarjajo sočutje do bližnjega v univerzalnem, ne le etničnem ali sorodstvenem smislu).
Še ena stvar namreč izjemno močno vpliva na odločitve, ki so zasnovane z našimi genetskimi predispozicijami: to je epigenetika. Poenostavljeno rečeno: zaradi določenih traumatičnih dogodkov v našem življenju lahko pride do kemične modifikacije DNK, saj se določeni geni zaradi teh zunanjih vplivov ne "vklopijo" ali pa se ravno "vklopijo", četudi tega ni v "navodilu DNK". Gre za nekaj, kar je lahko do določene mere tudi dedno.

Tako se nam vsem, ki smo leta in leta ob robu morišč brali Antigono kot nek sprevržen spomin ali še bolj natančno- opomin, vedno bolj riše usoda, v kateri ne bomo mogli ubežati avtomatizmom biologije in evolucijske psihologije...

Prav Price je v svojem življenju in dejanju pokazal, kako daleč lahko gre nezmožnost uvida v lastno naravo, kako hude so posledice ideje in kako globoko lahko ideja in še bolj ideologija zareže v naravne procese. Price-ova nezmožnost sprejeti jasen koncept, ki ga je sam celo matematično natančno opredelil in s tem postavil okvir statistične teoretske zamisli, je povzročila pri njem samem najprej fanatično iskanje možnosti pobega, ko pa tega ni mogel najti, je pobegnil v samomor. Ta vzorec, ki ga še prevečkrat vidimo v Sloveniji, se ne dogaja le posameznikom, temveč včasih celotnim plemenom ali narodom. Slovenska usoda se z nizko nataliteto in nezmožnostjo razrešitve "gordijskih vozlov" ponotranjenih procesov nesmiselnega žrtvovanja, nesmiselne ukinitve tradicije, razklanosti in nezmožnosti uvida v lastno naravo, nagiba v smer samoukinitve. Če drugi narodi jasno postavljajo svoje prioritete preživetja, minimalnega konsenza v odnosu do vsega, kar jih kot narode postavlja pod vprašaj, si Slovenci sami režemo korenine in krhamo temelje, na katerih sloni naša moč kot možnost in kot življenjska sila.
Statistična, matematična natančnost Hamiltonovega zakona je vsaj tako natančna kot računanje demografskih trendov in v tem smislu ni videti veliko možnosti, da bi se to, kar se dogaja Slovencem, lahko bistveno spremenilo. Ob dodatnem ideološkem sprevračanju in obtoževanju vsega, kar bi lahko okrepilo lastno samozavest, izboljšalo "samopodobo" (kakor nas sicer poučijo učitelji(ce) v šolah, ko gre za posameznike), utrdilo neko osnovno identiteto, je seveda ta zgodba še toliko bolj obrnjena v tragično samoukinjanje. Izjemna gostota napadov na slovenskost, "domačijskost", na nacionalno zavest in samozavest (pri tem seveda ne zagovarjam sovražni nacionalizem) ima seveda svoje vzroke, vendar ti ne bi bili tako zelo uničujoči, če bi se ne dogajala neka osnovna etična nečlovečnost že vse od takrat, ko nismo bili sposobni pokopat svoje soljudi in sodno pošteno (torej po civilizacijskih pravnih normah) preganjat morilce tako na strani domobrancev kot tudi na strani partizanov- eksekutorjev ter tako simbolno postaviti nek osnovni konsenz, simbolni red naroda.
Iskanje vseh drugih ideoloških izgovorov, izvijanje iz primeža nedvomnega, nujnega in dokaj samoumevnega sprejetja preprostega dejstva, da smo naredili napake in jih moramo popraviti, če želimo živeti in preživeti, me tako zelo spominja na Price-ovo iskanje neke tretje poti, po kateri bi utegnil ubežati, a mu ni uspelo.
Geno-fobija, ki se zgodi na podoben način kot se zgodi pri stockholmskem sindromu to, da žrtve zagovarjajo na sodiščih svoje mučitelje, ima svoje globoke korenine v avtomatizmih evolucijske psihologije. Ko je Črtomir v Krstu pri Savici uvidel, da njegova vera in kultura ne bo preživela, se je vdal v usodo kot posameznik in sprejel nekaj, proti čemur se je prej z vso silo boril skupaj s svojimi najbližjimi. Tako se nam vsem, ki smo leta in leta ob robu morišč brali Antigono kot nek sprevržen spomin ali še bolj natančno opomin, vedno bolj riše usoda, v kateri ne bomo mogli ubežati avtomatizmom biologije in evolucijske psihologije: namesto Antigone prihaja Antigena...