Mnogi mediji pri nas uporabljajo t.i. NLP (nevrolingvistično programiranje) oziroma metode manipulacije s podatki, polresnicami in namenskimi medsebojnimi prepletanji asociacij, s katerimi dosegajo to, da se nič hudega sluteči bralec in gledalec počasi, a zanesljivo utiri v miselni tok, ki ga medij želi poudariti.
Ker gre za delno prikrite načine, mnogi ljudje težko to opazijo, še težje razčlenijo in v splošnem pomanjkanju časa smo vsi postavljeni pred dejstvo, da tako manipulacijo zelo težko ozavestimo.
Da bi lažje opazili tak način "poročanja", bom skušal na mojem blogu "Zamisleki" objavit nekaj takih člankov, kjer je evidentno, da se določena čustvena vsebina skuša prikrasti v navidez "objektivno" poročanje in pri tem se uporabljajo stavki, besede, besedne zveze in povezave s fotografijami ali drugimi podobami, ki medsebojno učinkujejo kot mreža. Ta "mreža" je sestavljena iz čustvenih asociacij, v katere se ujamemo, saj smo prav v čustvovanju hitro dosegljivi in ranljivi, hkrati pa so te čustvene asociacije prepletene tako, da se vanje vpletejo razumske sheme, ki potrdijo naša čustvena stanja, jih skozi razumsko razlago zasidrajo v naš spomin in če se to dogaja velikokrat, ostanemo ujeti.Tukaj je link na včerajšnji (18. 1. 2016) članek o avstrijskih potezah glede migrantov, na kar smo nekateri na fb in twitterju skoraj takoj ob začetku t.i. "begunske krize" že opozorili, a smo bili celo s strani naših frendov deležni marsikaterega očitka o ksenofobiji in podobnih rečeh.http://www.rtvslo.si/begunska-kriza/faymann-z-izjavami-o-schengenu-povzrocil-zmedo-a-na-meji-za-zdaj-le-poostren-nadzor/383591 Ob naslednjem podnaslovu "Dunaj pričakuje solidarnost" pa je zadnja od štirih vertikalno postavljenih fotografij, ki prikazuje portert Feymanna, kako se premika s telesom proti desni strani, glavo ima obrnjeno proti kameri (glava je malo pomaknjena od sredine proti desni, smer pa je proti spodnjemu desnemu kotu- to je kot, kjer se v umetniških in likovnih delih dogajajo bolj ključne, eksistenčno pomembne reči. Njegov pogled nazaj, morda malo navzgor pa ima še en pomen, o katerem bi vam lahko veliko povedali strokovnjaki za NLP (Neurolingvistično programiranje): gre namreč za pogled, preko katerega lahko takoj vidimo, da človek "konstruira" v svojih mislih neko reč. Po domače: intuitivno vemo, da ta pogled človeka razgalja, kadar si izmišljuje različne izgovore ali išče neko drugo konstrukcijo realnosti- tako, ki ni del njegove izkušnje... "Begunske krize sem dal v narekovaje, ker smo se v začetku še kregali o tem, da ne gre v resnici za begunce, temveč za migrante. In potem so prišli različni nazivi, ki so še danes, ob že dokaj jasnih obrisih tega, kar nas čaka, še vedno stvar manipulacij medijev. Na MMC so po mojem mnenju pravi mojstri.
Ker gre za delno prikrite načine, mnogi ljudje težko to opazijo, še težje razčlenijo in v splošnem pomanjkanju časa smo vsi postavljeni pred dejstvo, da tako manipulacijo zelo težko ozavestimo.
Da bi lažje opazili tak način "poročanja", bom skušal na mojem blogu "Zamisleki" objavit nekaj takih člankov, kjer je evidentno, da se določena čustvena vsebina skuša prikrasti v navidez "objektivno" poročanje in pri tem se uporabljajo stavki, besede, besedne zveze in povezave s fotografijami ali drugimi podobami, ki medsebojno učinkujejo kot mreža. Ta "mreža" je sestavljena iz čustvenih asociacij, v katere se ujamemo, saj smo prav v čustvovanju hitro dosegljivi in ranljivi, hkrati pa so te čustvene asociacije prepletene tako, da se vanje vpletejo razumske sheme, ki potrdijo naša čustvena stanja, jih skozi razumsko razlago zasidrajo v naš spomin in če se to dogaja velikokrat, ostanemo ujeti.Tukaj je link na včerajšnji (18. 1. 2016) članek o avstrijskih potezah glede migrantov, na kar smo nekateri na fb in twitterju skoraj takoj ob začetku t.i. "begunske krize" že opozorili, a smo bili celo s strani naših frendov deležni marsikaterega očitka o ksenofobiji in podobnih rečeh.http://www.rtvslo.si/begunska-kriza/faymann-z-izjavami-o-schengenu-povzrocil-zmedo-a-na-meji-za-zdaj-le-poostren-nadzor/383591 Ob naslednjem podnaslovu "Dunaj pričakuje solidarnost" pa je zadnja od štirih vertikalno postavljenih fotografij, ki prikazuje portert Feymanna, kako se premika s telesom proti desni strani, glavo ima obrnjeno proti kameri (glava je malo pomaknjena od sredine proti desni, smer pa je proti spodnjemu desnemu kotu- to je kot, kjer se v umetniških in likovnih delih dogajajo bolj ključne, eksistenčno pomembne reči. Njegov pogled nazaj, morda malo navzgor pa ima še en pomen, o katerem bi vam lahko veliko povedali strokovnjaki za NLP (Neurolingvistično programiranje): gre namreč za pogled, preko katerega lahko takoj vidimo, da človek "konstruira" v svojih mislih neko reč. Po domače: intuitivno vemo, da ta pogled človeka razgalja, kadar si izmišljuje različne izgovore ali išče neko drugo konstrukcijo realnosti- tako, ki ni del njegove izkušnje... "Begunske krize sem dal v narekovaje, ker smo se v začetku še kregali o tem, da ne gre v resnici za begunce, temveč za migrante. In potem so prišli različni nazivi, ki so še danes, ob že dokaj jasnih obrisih tega, kar nas čaka, še vedno stvar manipulacij medijev. Na MMC so po mojem mnenju pravi mojstri.
Zato sem se odločil, da naredim kratko analizo tega članka, kajti tu lahko dobro vidimo, kako se ljudi manipulira z besednimi zvezami, odnosi do ikonografskih motivov, medsebojnimi zvezami naslovov, stranskih slikic in podobno.
Tisti, ki boste imeli potrpljenje in se prebili skozi ta tekst, boste morda potem lažje videli podobne strukture in podobne manipulacije v drugih tekstih, drugih medijih (tudi drugačnih medijih- tv je npr. polna podobnih reči).
No, začnimo pri naslovu: "Faymann z izjavami o Schengenu povzročil zmedo, a na meji za zdaj le poostren nadzor" Ta naslov nam v prvi besedi pokaže s prstom na nekoga, ki je povzročitelj zmede: to je vsekakor avstrijski premier Faymann. To zmedo je povzročil komu? Nam, seveda, saj smo mi tisti, ki beremo in ki smo konec koncev nemočni pri tako velikih rečeh kot so odločitve držav ali naddržavnih skupnosti, kakršna je EU. Tega stavek ne izreče, vendar to vsak bralec neposredno občuti. Bolj kot je nezadovoljen s svojim življenjem, hitreje bo očutil to krivico, ki mu jo je povzročil Faymann...
Toda v drugem delu stavka imamo nekakšno "razlago", ki seveda ni razlaga, temveč le preprosta preusmeritev pozornosti. Namreč, ko vidimo, da zdaj gre na avstrijski meji LE za "poostren nadzor", smo nekako pomirjeni, da Schengen ni v nevarnosti. Podobno nas je pomiril Miro Cerar, ko nam je rekel, da nikakor ne bomo imeli bodeče žice, temveč le "tehnično oviro", ki pa jo ne smemo jemati kot ograjo.
Toda v drugem delu stavka imamo nekakšno "razlago", ki seveda ni razlaga, temveč le preprosta preusmeritev pozornosti. Namreč, ko vidimo, da zdaj gre na avstrijski meji LE za "poostren nadzor", smo nekako pomirjeni, da Schengen ni v nevarnosti. Podobno nas je pomiril Miro Cerar, ko nam je rekel, da nikakor ne bomo imeli bodeče žice, temveč le "tehnično oviro", ki pa jo ne smemo jemati kot ograjo.
Vse, ki mislijo, da gre za sprenevedanje, naj opozorim, da to ni sprenevedanje, temveč namerno spreminjanje pomenskih okvirjev besed in včasih tudi za novorek. Podobno so v času komunizma naredili z mnogimi besedami. Ne pomenijo tega, kar so pomenile pred njihovo "spremembo", niti ne pomenijo več tega, za kar so bile ustvarjene, nekatere pa so bile že ustvarjene kot "novorek" na enak način kot "tehnična ovira". Le zato, da dosežemo drugačen pomen. Mnogokrat besede pomenijo ravno obratno in to zaradi tega, da lahko z njimi manipuliramo, da z njimi obračamo nekaj, kar je vsem jasno, v nekaj, kar postane ob menjavi pomena vsem nejasno, megleno in zato veliko bolj manipulabilno v smislu, da se tega nikakor več ne da opredeljevati, temveč se s temi besedami kvečjemu vzpodbudijo čustveni izbruhi, sproži se akord emocij. (Naj tukaj na hitro naštejem nekaj besed, ki so jih iz svojih starih pomenskih kontekstov marksisti in neomarksisti spremenili v sprožilce čustvenih reakcij: ko slišite besede rasizem, kapitalizem, neo-liberalizem ali npr. pravična prerazdelitev bogastva in podobno, vam to vzpodbudi določena čustva, ki pa so v veliki meri že vnaprej določena in jih je težko misliti na racionalni način. Ameriški teoretiki takim besedam rečejo "code-words", saj ko jih enkrat zakodiramo, težko odkodiramo njihov pravi pomen. O njih se ne da več racionalno pogovarjati, temveč se zaradi sprožitve čustvenih reakcij ob teh besedah in besednih zvezah le razvname prepir, čustveno pretirane reakcije, nezmožnost ubeseditve...)
Če gremo naprej na tekst: takoj pod naslovom je pomirjujoč stavek, ki nas prepričuje, da se "Slovenija" "pogovarja z Nemčijo in Avstrijo"- torej je vsak strah odveč, saj bomo vendarle delali v kooperaciji s tako finimi državami... Ta prehod iz tako rekoč "osebnega mnenja" Feymanna iz naslova (on je tisti, ki izjavlja nekaj, kar povzroča zmedo).. In to mnenje je osamljeno in zato ni objektivno. A pameten novinar in še bolj pameten urednik, ki v bistvu določa naslove, se v podnaslovu poigra z našim vedenjem, da mora iti za veliko bolj objektivno reč, ko gre za tri države, ki se pogovarjajo med sabo. In čeprav vsak ve, da je v teh pogovorih vsekakor udeležen tudi Feymann kot avstrijski premier, se podnaslov naslanja prav na naš način občutenja, ki smo ga razvili v predvsem socialisičnem duhu šol, ki smo jih obiskovali in ki se tudi v zadnjih 20 letih niso tako spremenile, da bi to res bistveno vplivalo na naš občutek tega, da je "posamezno mnenje" manj pomembno od tega, kar reče neka "država". Torej posebna vrsta poosebljanja abstraktne države, ki se je včasih uporabljala striktno zaradi tega, da so poudarili Titove poteze na način, da niso bile njegove "osebne", temveč so predstavljale celotno državo.
Takoj ob naslovu (na desni strani) je fotografija, ki je skrbno izbrana. Namreč daleč najbolj dominantna po poziciji in po čistih barvnih lisah ter močnih kontrastih sta dva znaka: prvi je avstrijska zastava, takoj za njim pa znak za cono 30, ki ima vse značilnosti znakov prepovedi. Desno zgoraj je v umetnosti in likovni govorici nasploh skoraj vedno nadzorujoča pozicija, pozicija moči, moškega principa. Spodaj pod zastavo, stisnjeni med ta znakovni sistem nadzora in simbolno tudi represije, so v podrejenem položaju otroci, ženske in nekaj moških. Gre torej za skrbno izbrano slikico, ki pa niti slučajno ne odraža situacije, saj zdaj vemo že vsi, da gre za ogromno število ljudi, od katerih je velika večina moških med 20-30 leti, občutno manjši del je otrok in žensk...
Pod sliko je tekst in vsi, ki se ukvarjamo z oblikovanjem vemo, da je tekst pod sliko ena najbolj branih reči na straneh časopisov ali spletnih strani:
"Avstrija je že napovedala zavračanje nekaterih skupin prebežnikov. Bomo morali dokumente pod nos carinikom znova moliti tudi mi?" V prvem stavku nas novinar seznani s tem, da je Avstrija napovedala zavračanje nekaterih skupin "prebežnikov". Tukaj novinar spet uporabi besedo prebežniki, ki v bistvu ne pomeni ničesar, saj ne gre za pojem, ki bi opredeljeval njihov status. Namreč status teh ljudi je kvečjemu opredeljen z besedo "migrant" ali iskalec azila- begunec. Poleg tega v resnici ne gre le za napoved avstrijskega premiera, temveč se ta zadeva že nekaj časa izvaja... V drugem stavku pa se novinar vpraša, če bomo (poudarek na bomo) morali tudi mi pokazati dokumente? In v tem stavku smo torej povsem skupaj- "bomo" označuje nekaj skupnega nam vsem: vsem, ki to beremo, ki smo iz Slovenije. Morda malo tudi skupnega tem, ki prav tako pri(e)hajajo preko Slovenije in jih novinar imenuje prebežniki...
Dobremu očesu ne bo pobegnilo tudi dejstvo, da se slikice še dalje proti desni ukvarjajo z isto problematiko na način, da so izpostavljeni večinsko naslovi, ki najprej vzpostavijo bistven pomenski ključ s tem, ko je največja slikica v bistvu neke vrste naslov: OZADJE BEGUNSKE KRIZE. Pod njo so 4 slikice s podnapisi. Od teh sta dve slikici izrazito nabiti z negativnim mnenjem glede žice in sta namenjeni temu, da se okrepi univerzalistični občutek sveta brez meja in na eni od njih je še poseben napis: ne gremo se vaše vojne! Po temi dvemi pa sta še dve slikici, ki sta skoraj neutralni. Tako v pogledu na ta del dobimo občutek, da gre za neko uravnoteženost poročanja. Ta način, ko dajemo občutek, da gre za uravnoteženost, a vedno znova damo majhno prednost določenemu ideološkemu občutku, je razvil Munzenberg in ga je vredno preštudirat, če želimo razumeti, zakaj mediji tako zelo pomembno vplivajo na slovensko stvarnost, četudi si tega nočemo priznati. Tukaj je link na splošne informacije o tem človeku: https://en.wikipedia.org/wiki/Willi_M%C3%BCnzenberg
Ko gremo v tekstu naprej, vidimo, da gre predvsem za to, da bo Avstrija skušala zavarovati svoj nacionalni interes in bo v tem smislu naredila vse potrebne korake- tudi možnosti, da se začasno uvede nadzor nad mejami, kar je v bistvu predvideno tudi znotraj schengenske pogodbe.
A pri naslednjem poudarku, ki je vzporedno s sličico na desni, že vidimo nov prijem kombinacije med nevrolingvističnim programiranjem ter ikonografskim programiranjem. Naslov namreč sprašuje: Res nadzor na meji za vse? , čeprav je do zdaj že vsem jasno, da gre za prav to. Na sličici poleg je prizor, v katerem imamo, podobno kot v prvi fotografiji z begunci, spredaj desno zgoraj avstrijsko zastavo (na tabli) in za njo je isti znak za omejitev- cona 30. Vendar tokrat celo spodnjo polovico slike zaseda zvita žica, ki pa je zamegljena in je težko ugotoviti, če gre za bodečo žico ali za navadno žičnato ograjo. Ob večkratnih učinkovitih kontekstih, ki jih vidimo še bolj na desni (npr. slikica bodeče žice in napis nočemo žice...) nas tako zavede, da avtomatsko pomislimo, da gre za bodečo žico.
Nadalje se tekst vrti okrog navedb različnih medijev in tega, kako so razumeli izjavo Feymanna, je pa ta del teksta izrazito nejasen, saj se navedbe ne držijo niti časovne linije dogodkov niti tega, da bi predstavili še kakšen drug medij razen nekaterih, iz konteksta iztrganih sporočil treh tiskovnih agencij- avstrijske, italjanske in madžarske (ta ni niti navedena, le povzemajo vsebino in sicer s stavkom, ki ne pove skoraj nič: "Podobno razburjeno so se odzvali tudi madžarski mediji.")
Spodaj je risba, ki jo lahko vidite skoraj na vsaki strani, ki se ukvarja z NLP in dokaj hitro vam bo jasno, o čem govorim... In ta občutek, da gre za nekega starega "lisjaka", vas ne bo več zapustil...
Članek se zaključi spet na bolj pomirjujoč način, vendar zopet z občutkom, da ne pove praktično nič, saj nihče ne ve še nič odločilnega... Ko bodo zvedeli, bodo naredili nekaj. Kaj? No, tega še ne vedo... Saj Štefic govori o tem na tak način... "Dogovor bo skupen, a ga še niso sklenili, je poudaril. "Ko bo, bomo videli, kaj bo, in tisto bomo potem tudi uresničevali," je izjavil."
