Čas je vedno primeren za... karkoli

V četrtek, 10.12.2015 sem na RTV SLO gledal nekaj časa tisto soočenje "za" in "proti" temu, da se spremeni naš družinski zakon. Na strani "levičarjev" so ljudje citirali biblijo in se borili za ljubezen do svojega bližnjega, utemeljevali sprejem s človekovimi pravicami in podobno... Na strani "desnih" pa je heterogenost dosegla tako velik razpon, da mi je bilo sploh težko gledat (čeprav se že dolgo zavedam, da "desni" niso enoten blok kot "levi" in zato se "levi" ves čas trudijo stlačit v isti koš vse, kar ni levo, da bi se politični prostor razpolovil in bi bil vsaj navidez simetričen. Tako od "desnega" lahko vzamejo tisto, kar jim najbolj koristi. Če je to neumna izjava, jo bodo izpostavili za vso "desnico", če je to možnost sodelovanja, bodo to interpretirali kot sodelovanje z desnico v celoti). Torej: na "desni" sem videl vse, kar premore ostanek naštega nelevega, slabo organiziranega političnega pola. Od komaj zmožnega govorca, ki se je jecljaje prebijal do nekega čudaškega pomena izrečenih stavkov, nad katerim je bil sam nekako začuden, preko jeznega, skoraj besnega izpada, (kar je sicer dokaj logična posledica zavedanja, da je država ukradena in v privatni lasti nekdanjih uslužbencev različnih služb in drugih organov totalitarne oblasti), ki ga je voditeljica hitro ustavila, pa vse do elokventnih mislecev, ki so svoje povedali tekoče, brez zatikanj in pomensko dovolj jasno za še tako trdobučnega gledalca.

Spomnil sem se na dramo absurda, na Ionesca, na uvide Orwela v odnosu do socialističnega novoreka, na to, kako jeziku lahko njegov pomen povsem spremenimo, če ljudem skozi dolga leta peremo možgane. In SFRJ ter druge komunistične države so delale to dosledno. Skozi šolstvo in skozi medije, cenzura je bila huda še ob koncu režima.. No, tako se jezik sprevrže v hudo orožje.

Namreč celotno obnebje smisla in vseh pomenov, skozi katere mislimo vsakdanje dejavnosti, se spremeni do te mere, da se normalne besede spremenijo v svoja nasprotja ali pa pridobivajo čisto drugačne pomene. Ko nekdo danes reče "kler" v Sloveniji, ima to popolnoma drugačen pomen, kot če to besedo rečemo nekemu Angležu, na primer. Ko rečeš na primer "svoboda" ali "tržno gospodarstvo" ali "kapitalizem" ali "desnica" ipd, so vse te besede napolnjene s podpomeni, ki nekemu Američanu še zdaleč niso jasni, mi pa skorajda ne vidimo besede v njenih splošnih pomenskih konotacijah brez kodiranih sporočil in brez sprožitve čustvenih reakcij, ki sledijo takim besedam.
Ko so torej na tem pogovoru z vso to sprevrženo pomensko jezikovno strukturo ljudje iz "desne" izrekali svoje dokaj normalne želje po zaščiti otrok pred možnimi zlorabami, je kontekst sprevrženih pomenov besed že tako nor, da je bolje ugasniti televizijo kot pa gledat nenehno sprenevedanje... Ker: a se še lahko kdo spomni, kako je ta zakon sploh prišel tako daleč? In to brez vsake študije, po skrajšanem postopku ipd... Se še kdo spomni, kakšnim zlorabam oblasti  smo bili in smo še danes priča, če le pogledamo šolske kurikule iz SFRJ ali pa celo današnje? Kakšim zlorabam smo priča, če pogledamo medije, njihovo enostransko poročanje, čeprav jih plačujemo kot dodaten davek? Sodstvo, ki je iz EU dobilo ukor zaradi kratenja človekovih pravic? itd itd...) Gre torej za čisto normalno starševsko potrebo obvarovati naslednje generacije in normalno razburjenost ob poskusu, ko se zakon spreminja mimo vsakega vnaprejšnjega dogovora. In v takem kontekstu se je dogajalo soočenje.. In sem zato raje šel stran od televizije.. pisat ta tekst.

A vprašal sem se o neki drugi reči, ki na prvi pogled ni tako pomembna. Namreč o sloganu "ČAS JE ZA", ki so si ga izbrali zagovorniki socialnih eksperimentov in zavrnitev biološke spolne različnosti. (Tu mislim na zavrnitev na ravni zakona, čeravno je zakon nastal na podlagi ethosa, običaja, ki se je skozi stoletja in tisočletja potrjeval skozi generacije in generacije kot neka skupinska izkušnja, ki se je potrjevala skozi poroke in se je potrjevala kot posameznikova izkušnja spolne identitete ter s tem omogočala preživetje določenega plemena, naroda ali tudi nacije.)

Zakaj slogan? Ker so ga nastopajoči levičarji mnogokrat ponavljali, izhajali iz njega in se vanj vračali ob koncu svojih nastopov. To mi je presenetilo, saj take usklajenosti niti približno ni bilo na "desni" strani. In spomnil sem se, da je slogan napisan v stilu političnih sloganov iz SFRJ ali pa kakšne druge totalitarne države. Je abstrakten, nanaša se na nekaj, kar je vsebinsko popolnoma prazno in hkrati je poln potencialne "akcije", aktivizma, ki nekaj spreminja, čeravno je spreminjanje lahko bolj povezano s hlepenjem po moči kot pa s premislekom. (Saj se še spomnimo tistih sloganov "Tito-partija- omladina-akcija" ali pa "Tujega nočemo, svojega ne damo" ali pa "Bratstvo i jedinstvo", ki so bili v izrazitem nasprotju z realnostjo in niso povedali čisto nič, kar bi lahko imelo resen pomen?)

Čas je imel vedno veliko težo v kontekstu forsirane zgodovinskosti: kajti, ko gre za dolgoročno Marxovo prerokovanje na podlagi posebne interpretacije preteklosti o tem, kako se je dogajala zgodovina in kako se mora dogajati še naprej v začrtani progresivni smeri "emancipacije" ter "zgodovinskega razrednega boja", je čas vedno pomembna reč. Kajti samo se ne bo zgodilo. Potrebno je ta "čas" sforsirat, pritisnit nanj, da se bo nekaj revolucionarnega zgodilo. Ker logika deluje proti temu. Prav tako proti temu deluje sama potreba človeka po čim večji gotovosti in miru.

A kdo določi ta "čas"? Kdo je določil to, da je prav v tem in tem trenutku "čas" primeren za izvedbo revolucije? Ali da je "čas" primeren za začetek te ali one čistke?  Kdo je npr. določil "čas" za začetek zaplembe hrane v Ukrajini in začetek "holodomora"? Kdo je določil trenutek in rekel: čas je za to, da izločimo Jude iz naše družbe? Itd... Itd...

V tem sloganu slišimo tisto "zgodovinskost", ki so jo imeli za svoj glavni argument vsi visoki funkcionarji nekdanje Juge. Ta ali on sestanek komunistov ali odprtje kakšne stavbe ali pa zgolj obisk kakšnega funkcionarja v nekem kraju... in že je bil dogodek takoj "zgodovinski". In ko je enkrat dogodek "zgodovinski", je potrebno to ponavljati in ponavljati po vseh možnih propagandnih kanalih, kakor se je Goebles naučil od kominternovskih agitpropovcev (da ne bo kdo zmotno mislil, da je bilo obratno).
Implicitno pa je bilo to vedno popolnoma v skladu z 11. Marxovo tezo o Feuerbachu... Namreč tam je določeno to, kar se je potem še potrjevalo skozi Komunistični manifest, da je zdaj, čim hitreje "čas", da se ta ali ona reč spremeni. Kajti pomembno je predvsem, da se spremeni- ne glede na to ali jo razumemo in- ali sploh razumemo, da lahko pri tem nastanejo nehotene posledice tega spreminjanja... Hkrati pa je vsak čas bil pravšnji za dokazovanje tega, kako se "zgodovina" po Marxu "mora" dogajati v smeri, ki jo je on določil (pa naj stane kar stane... četudi stotine milijonov življenj).
In v tem istem Komunističnem manifestu je določeno tudi, da se tradicionalna "meščanska" družina kot primer kapitalističnega dogovorjenega "privatnega pridobitništva" povsem odpravi...
Ko nekdo reče, da je "čas" za spremembo, se vedno odloča iz vidika moči. Namreč v določenem času si bodisi nabere dovolj moči za neko akcijo, lahko zasluži dovolj denarja, da se vrže v nov posel, lahko vidi, da je politična moč dovolj velika, da mu bo določeno dejanje uspelo. Progresivno linearno dojemanje časa, cepljeno s prerokbami pa to odločitev še ojača...
Ko npr. kanadski premier reče, da je v njegovi vladi toliko žensk zato, ker smo 2015, je to tako prazno, kot je prazen stavek "čas je za" (in kot so vsebinsko izpraznjene zahteve po spolnih kvotah, če te ne zahtevajo nekaj specifično ženskega ali moškega).

Tisti, ki je v neko dejanje prisiljen, ne govori o tem, da je "čas" za to dejanje. Zanj je taka reakcija ali dejanje kvečjemu nuja, želja, potreba ali v najslabšem primeru nujno zlo. In ko se odloča o dejanju, se ne odloča na način popolne odtujitve od svojih želja ali potreb: ne gre za nek abstraktni in od osebnosti odtujeni nedoločni "čas je", temveč gre za osebni položaj, za nekaj, kar osebo vsebinsko določa.
Naj podam primer, ki najbolj necivilizirano zareže v osebno dojemanje sveta in v medsebojne odnose med ljudmi ali narodi- to je vojna kot izrazit primer zdrsa v instinktivno, nereflektirano stanje zgolj najbolj primitivnega nasilja:
Konec 80-tih se mi je zdelo, da se vojna nikakor ne more več sploh zgodit. Zakaj? Ker se mi je zdelo, da je "čas" tako zelo sodoben, da se kaj takega kot je primitivna uporaba gole sile sploh nikoli več ne bo zgodila. No, res sem bil takrat mlad študentek, a kljub temu lahko razumem ta "časovni" miselni vozel, s katerim operirajo progresivci, ne da bi se dejansko zavedali zakona o nehotenih posledicah, ko se ideliziranje "časa" vrne v peklenskih oblikah, sesuva vse vsiljene ideale v prah, kar se je pokazalo z vojno v Sloveniji, še huje pa z vojno v BiH in Hrvaški.
Huda beda realnosti, zdrs v jamsko, skoraj živalsko "logiko" instinktov preživetja in premoči ni povezana z abstraktnim "časom": potrebno je ozavestili to, da je datum samo zaradi datuma skoraj indiferenten do dogodka. Tisto, kar dogodek sproži, je prejšnji in predprejšnji dogodek, ne pa abstraktni "čas".  Lahko sicer rečemo, da nek dogodek v drugem času nemogoč, saj je že tehnološki razvoj naredil velike razlike v času, toda tudi tu gre za dogodke, ki sprožijo dogodke. A zmožnost, da zdrsnemo v prazgodovinsko stanje neciviliziranosti, ni odvisna od "časa": tja lahko zdrsnemo s kamino sekiro, z mečem ali pa s kalašnikovim.
V letu 2015 imamo na zemlji območja, kjer se gredo nanotehnoloških postopkov v kreiranju novih celičnih jeder ter načrtujejo nove lete ne Mars in hkrati območja, kjer živijo ljudje v prazgodovinskih tehnološko-kulturnih odnosih. Tudi pred 2. svet. vojno smo imeli območja, kjer so odkrivali moč atomskih vezi, pa tudi območja prazgodovine. In so bili zdrsi v prazgodovinska instinktivna stanja tako v območjih s prazgodovinsko kulturno stopnjo kot tudi v razvitih državah. Tudi te so zlahka zdrsnile v totalitarne vzorce, poboji so se dogajali enako kruto kot so se dogajali pred 100 ali 1000 ali 10000 leti...

Torej je čas dejansko vedno in kjerkoli za karkoli.
Tu ni vsebine, le prazna puhlica.

O čem razmišljaš, Antigona

Razstava umetniških del v zaporniških celicah nekdanje UDBE v kletnih prostorih na Beethovnovi 3 v Ljubljani, od 21. januarja do 27. januarja 2015, vsak dan od 17h- 19h.

Umetniki:

Jože Bartolj, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiri Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Jošt Snoj

Naslov Kregarjeve slike »O čem razmišljaš, Antigona«, od katere smo si izposodili naslov, daje osnovni podton, na katerem smo umetniki brez kustosov in brez običajne podpore »sveta umetnosti« zasnovali to razstavo. V Sloveniji, kjer so žrtve dveh svetovnih vojn tako odločilno zarezale v tkivo malega naroda, da se je ta komaj pobiral ob vsakokratnem smrtnem srhu, se tudi v likovni umetnosti to pozna na vsakem koraku. In celo generacija tistih, ki nam po neverjetni sreči ni bilo treba biti v totalni vojni, je preko profesorjev in preko slik starejših avtorjev bila vpeljana v neko temno modernistično vzdušje, ki si ga ob zamolku povojnih pobojev kljub dirigirani sreči zardelih otrok z rutkami, nekateri v svoji mladosti nismo znali niti razložiti.

Toda večina sodelujočih avtorjev je že ob prvih pogovorih izpostavila dejstvo, da so se s temi vprašanji v svojem delu že srečali. Vsi smo nekako »že imeli« narejena dela za to razstavo. Prostori zaporniških celic nekdanje UDBE na Beethovnovi 3 so kletni prostori, le z zidom oddeljeni od vsakodnevnega življenja ulice v samem centru Ljubljane. So kot prostori, kamor so zakopali Antigono, "v temnico pod zemljo ... Nikdar več ne bo mi dano, da se sirota ozrem v Sonca sveto oko."  In ti prostori so postali resonančni okviri teh zamolčanosti in naših iskanj izvirov, naše želje po življenju. V globokem brskanju po dnu duš, kjer se esencialno in eksistencialno srečuje v pričakovanju, smo umetniki vedno na začetku, vedno pred skrajnim neznanim. In hkrati vedno v polju, ki s svojim zasajanjem semen kulture omogoča še tako težkim prostorom kot so celice in še tako težki in globoki rani, da se celi v odnosu s celoto... Ali kot je v naših razgovorih rekel Matej Metlikovič: »Našo razstavo doživljam kot gesto sočutja in pietete do vseh, ki so morali izkusiti podobne stvari.. poskus zdravljenja te rane v našem narodnem spominu.«

Postavitev umetniških del v ta prostor je kot proces zdravljenja, v katerem se skozi uvid v realnost sploh lahko očisti vest, ki peče kot gnojna rana, je kot proces kultiviranja v nevralgični točki razbijanja civilizacije in razsutja tiste pred-civilizacijske in starodavne etične zaveze, od koder se je, kot iz pepela, dvignila Antigona v naš svet danes, tukaj.

Jiri Kočica

Antigena

Praktično vsaka generacija je morala v slovenskih srednjih šolah prebirat antično tragedijo "Antigona", da so spoznali nekaj, kar je tako bistveno človeško, da skorajda ni možno bolj natančno opisat, kot je že po sebi vpisano v sam kulturni genom posameznika. Da dostojno pokopljemo ljudi. Svoje sorodnike, svoje sonarodnjake, svoje so-ljudi, pa četudi jih nisi maral, ko so bili živi. Četudi so bili tvoji sovražniki. Nekaj tako osnovnega, pa vendarle v teh časih nedojemljivo oddaljenega.
Slovenski narod namreč v vseh letih po 2.svet. vojni, ko je bilo na slovenskih tleh pobitih desetine tisočev vojnih in civilnih ubežnikov v izvensodnih pobojih, ni zmogel tega osnovnega človeškega etičnega vzgiba.
Ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, kako so v vseh teh letih sploh dopustili branje Antigone? Se je prikradla v kurikule totalitarne države, ki je staro aristokracijo in meščanstvo pobila, svojo novo "aristokracijo" pa s temi poboji ustoličila? Je bila Antigona v šoli le slepa pega diktatorskega stroja? Skoraj nedoumljivo, če pomislimo, do kakšnih detajlov je diktatura urejala življenja posameznikov.
Bom povedal en sam primer iz mojega življenja- torej iz prve roke. Na Srednji šoli za oblikovanje nas je nekaj dijakov 3. in 4. letnika l.1983 samoiniciativno hotelo obuditi šolsko glasilo "Paleta", ki ga nekaj let preprosto na šoli sploh niso izdali. Zbrali smo se, organizirali in dobili prispevke od svojih prijateljev, sošolcev, narisali smo nekaj stripov, dali not nekaj pesmi... Skratka, nekakšen res nič kaj subverziven projekt in praktično nobenega teksta, ki bi imel politično noto; morda en, a še ta dokaj benigen, saj ni načenjal politične avtoritete, temveč se je spraševal o avtoriteti profesorja. Toda takoj, ko je Paleta izšla, jo je ravnatelj prepovedal. Morda iz strahu, morda je prepoznal nekaj, na kar dijaki nismo niti pomislili ali pa se je zbal samega dejstva, da nismo bili že v procesu "pod nadzorom"... in da smo "vzeli stvari v svoje roke"...
Torej- glede na to, kako do detajlov se je diktatura poznala v življenju vsakega posameznika (še nekaj takih zgodb sem doživel, še več pa sem jih slišal kot pričevanja ljudi in so bile veliko bolj mučne), nikakor ne verjamem, da je Antigona kot čtivo za srednje šole lahko prišla v kurikule zgolj zaradi "humanizma" oblastnikov ali da se je preprosto "znašla" tam po naključju...

V kultu naših prednikov je imela vest tako zelo osrednjo vlogo, da imam občutek, kot bi marsikdo od te starejše generacije dobesedno odlagal smrt, da se ne bi srečal s tem, kar so ga učili dedje...

Najverjetneje je bila Antigona tu predvsem zato, da je vsako generacijo nazorno opomnila na to, da se o teh rečeh ne govori izven literarnega konteksta. Da je opomnila vsakega, ki bi si drznil spregovoriti o pokopu, kakšna kazen ga čaka. Da je vsaka napačna beseda lahko priklicala tajno policijo ob nočnih urah...zapor...ali celo smrtno obsodbo...da se antična zgodba s smrtjo glavne junakinje lahko udejani tukaj in zdaj vsakemu od nas. Spomin na povojne poboje, o katerih se ni smelo povedati niti besedice v javnem prostoru ali na politične procese, ki so jih ljudje lahko poslušali kar po ozvočenju na ulicah in po radiu, da je bil učinek strahu močnejši, je bil ves čas preko čtiva dodatno prisoten.

Tisto, kar me kot kiparja in umetnika čudi ter po svoje tudi zaradi svojega umetniškega angažmaja žalosti, je današnji drastično znižan prag etične občutljivosti, ki nas spremlja na vsakem koraku in ki po moje izvira iz prebujenega strahu. Ko govoriš o tem z ljudmi, ki jih imaš za razumne, se izkaže, da je v tej temi še vedno skrit strah, ki razvname čustva in skrivenči vsako debato v iracionalost. Toda ne v tisto "iracionalnost" etičnosti, ki jo srečamo pri Antigoni, ko navkljub grožnji s smrtjo neustrašno pokoplje Polinejka, temveč v smeri še bolj maščevalne, privoščljive agresivnosti, ko žolčnost zalije možgane in je vsak smiselni pogovor praktično onemogočen, prepričevanje pa ima celo obraten učinek: še bolj razvname agresijo.

A če je direkten pogovor o tem še nekaj, kar lahko razumem skozi šolsko, medijsko, uradno socialistično zgodovinsko optiko nenehnega pranja možgan o tem, da gre za "gnusne izdajalce", ki so si to "zaslužili", pa ostaja nerazumljivo to, da imajo odprti grobovi še vedno podobno povezovalno funkcijo, kot so jo imeli v času po revolucionarnem prevzemu oblasti. Takrat je namreč, podobno kot v mafijskih družinah, umor pomenil tako simbolno kot tudi dejansko zavezo, preko katere so se pripadniki nove revolucionarne elite, "novega razreda", kot je rekel Đilas, zakopali v bunker molka in medsebojnega, v krvi utemeljenega "bratstva". In ne glede na to, da teh ljudi skorajda ni več, saj so večinoma že pomrli, so njihovi sinovi, nečaki in bližnji sorodniki ter prijatelji še vedno v posebnem stanju pripravljenosti. To stanje jim je bilo predano na načine, kot predajajo starši potomcem iz okolja povzročene spremembe, ki jih lahko navzven vidimo kot psihološke vzorce: morda skozi verigo zamolčanosti, morda skozi divjaške "odvode" pitja na mrtvo, morda skozi zavrto ali nezavrto nasilje ob napačnih pomislekih, kot poglede, ki skozi zamegljeno zenico več ne zmorejo ugledat vedno bolj oddaljen kult njihovih lastnih prednikov? V tistem kultu je vest imela tako zelo močno vlogo, da je marsikdo od te starejše generacije skoraj dobesedno odlagal smrt, da se ne bi srečal s tem, kar so ga učili dedje...

V krvnem obredu utemeljeno divje "bratstvo", zapovedana zlagana "enakost" z zatiranjem vseh drugače mislečih, nebrzdana "svoboda" med "brati" v krvi ter  na račun zapovedane enakosti... nekako tako je urejena struktura vsake socialistične diktature 20.stoletja, tudi Titove SFRJ.

Divja zaveza, odtrganje od kulta prednikov in s tem od kulture, zdrs v mentalno stanje črne davnine, v katerem so naši davni predniki bili še zmožni divjih obrednih pobojev, zmožni tega, da so izvajali kanibalske obrede ali pa, da so telesa ubitih pustili gniti na planem, da so jih požrle zveri in so bili zmožni pustiti vnemar čisto vse, da so ohranili svoj gen, je prišla iz globočin genetskega spomina na plano kot bi nekdo odprl Pandorino skrinjico in rekel: dovoljeno je. Dovoljeno je biti že pozabljena zver, ki smo jo s kultom, kulturo in civilizacijo vzgojili do te mere, da smo lahko živeli skupaj, četudi nismo bili najbližji sorodniki iz iste jame...
Strah, ki se je zalezel v ljudi takoj po vojni, je bilo čutiti povsod, čeprav morda v določenih obdobjih bolj, nekaterih malo manj, a je kljub vsemu zaznamoval ljudi- kot bom pokazal v nadaljevanju, jih je zaznamoval tako, da je to mogoče danes znanstveno, materialno dokazati.
Gre za dva vidika strahu: enega je bilo čutiti pri tistih, ki so za poboje in zapiranja, mučenja ipd vedeli, saj so bili bodisi znanci, prijatelji ali sorodniki mučenih, pobitih in zaprtih žrtev, drugega pa je bilo čutiti pri tistih, ki so bili udeleženci eksekucij, člani "famiglie", tajne policije in (političnih) frakcij: ti so v strahu začrtali svoje "kroge" ljudi in si uredili svoje privilegije in svoje posebne oblike zavarovanj v primerih izdaje ali neubogljivosti...
In prav ta duh strahu ter nezaupanja je tisti, ki ga ni mogoče preseči drugače kot z izpostavljenostjo, s tem, da razumemo psihološki kot tudi fiziološki potek travm in skušamo aktivno preseči zavrtost in nezmožnost soočenja s tem. Ni ga mogoče preseči na način, da bi ga zamolčali in preprosto pozabili, saj se bo še vsaj nekaj generacij poznal kot travma v ekstremno visokem številu samomorov, v nezmožnosti, da se kot narod uredimo in povežemo do minimalne funkcionalnosti, sprostimo svoje (včasih prav neverjetne) kreativne sposobnosti, v nezmožnosti, da razvežemo ta gordijski vozel, ki ni le en, temveč sta dva in vzajemno vežeta vsak svojo polovico slovenstva..

Te perspektive nisem videl praktično niti enkrat v svojem šolanju

Pri mojem kiparskem delu me je približno od 1993 dalje zanimalo delo s semeni dreves in kulturnih rastlin, ki sem jih uporabljal pri umetniških procesih. Zato me je zanimala tudi genetika, biologija ter z njima povezana evolucijska psihologija, ki prav tako bazira v biologiji. In čeprav sem generacijsko vezan na čas, ko je bil Freud in njegovi učenci (npr. Lacan, Miller, Žižek) daleč najbolj popularno čtivo in tako rekoč "zakon" (saj se umetnost ukvarja s čustvi in je vpeta v kulturo), je bilo zame pravo odkritje, ko mi je prijatelj predstavil Pinkerja, Duttona, Kimballa, Scrutona in druge avtorje, ki so pisali o tem iz drugačne perspektive. Te perspektive nisem videl v vsem svojem šolanju niti enkrat (kvečjemu smo bežno omenili filozofske predhodnike teh mislecev- seveda kot nekaj obskurnega, nazadnjaškega in nevrednega obravnave). Obratno: v šolanju smo ves čas, tudi v likovnem smislu, bili obkroženi s težkimi, temačnimi, včasih mučnimi prizori »temnega modernizma«, ne da bi dejansko razumeli povezave z vojnimi in povojnimi izkušnjami slikarjev. Ne da bi vedeli za ciklus risb iz taborišča smrti Marjana Tršarja, ne da bi jasno opredelili ciklus slik »Nismo poslednji« Zorana Mušiča in njegov pobeg iz Jugoslavije, da si je rešil življenje, ne da bi vsaj omenili zanimive subverzivnosti v delih Šuštaršiča ali spraševanja Kregarja itd.

Spomnim se mnogih pogovorov z mojimi umetniškimi kolegi ter drugimi, ki so zahajali v kroge, s katerimi sem imel stik, kako so venomer zagovarjali tezo, da je "koncept naroda" (kot, da bi šlo za neko prosto, konceptualno izbiro) že preživet in zastarel. Narod bo zamenjala multikulturna in brez-narodna družba, katere identiteto ne bodo določali več "starinski" narodni običaji, jezik, skupna kultura ali kaj podobnega. Drseče, mobilne identitete, ne-vezanost na dom (sodobno "nomadstvo"), nevezanost na so-narodnjake in podobne stvari je postmoderna uvajala preko svojih modernističnih zasnov, za katere je filozof Stephen Hicks (Explaining Postmodernism) jasno dokazal, da imajo vsi isto provenienco inter-nacionalnega socializma. Nikjer ni torej niti sledu o znamenitem postmodernem konceptu "sobivanja različnih idej" in ukinitve "velikih zgodb", kaj šele, da bi šlo dejansko za politični pluralizem.
Zato me je toliko bolj zanimala evolucijska psihologija, ki gre daleč stran od Rousseaujevih idej o človeku kot tabuli rasi, o čemer na izvrsten način piše Pinker v The Blank Slate, kjer dokazuje obratno- človeka le malo spremeni socialno okolje, veliko bolj so pomembne biološke predispozicije. Našo trdno vez z genetskimi predispozicijami, naš skorajda avtomatizem, ki ga je slavni biolog W.D. Hamilton biološko in tudi matematično definiral v t.i. Hamiltonovem zakonu. Ta govori o "sorodstvenem izboru" (kin selection) in opisuje mehanizem   dajanja prednosti svojim sorodstveno bližjim organizmom, s čimer napoveduje verjetnost, po kateri sorodni organizmi delujejo bolj altruistično, bolj ko so si genetsko podobni. Hamiltonov zakon ne deluje le pri organizmih kot so bakterije ali npr. levi, temveč tudi pri bolj kompleknih živalih in pri ljudeh. Fizikalni kemik Georg R. Price, ki je ključno prispeval tudi pri drugih uvidih v biologiji in evolucijski teoriji, je sam bil zgrožen nad tem. Po tem, ko je matematično utemeljil Hamiltonov zakon, je postal član radikalne sekte kristjanov, vse svoje premoženje razdal ubogim, vse v želji po tem, da bi dokazal, da je teorija bodisi napačna ali pa čisto nedvomno pravilna. (Njegov način življenja v tem času kaže seveda na to, da je teorijo hotel predvsem ovreči, saj je mehanizem sorodstvenega izbora zelo krut po svoji statistični natančnosti in drugačnosti od tega, kar nas uči krščanstvo in nekatere druge vere, ki poudarjajo sočutje do bližnjega v univerzalnem, ne le etničnem ali sorodstvenem smislu).
Še ena stvar namreč izjemno močno vpliva na odločitve, ki so zasnovane z našimi genetskimi predispozicijami: to je epigenetika. Poenostavljeno rečeno: zaradi določenih traumatičnih dogodkov v našem življenju lahko pride do kemične modifikacije DNK, saj se določeni geni zaradi teh zunanjih vplivov ne "vklopijo" ali pa se ravno "vklopijo", četudi tega ni v "navodilu DNK". Gre za nekaj, kar je lahko do določene mere tudi dedno.

Tako se nam vsem, ki smo leta in leta ob robu morišč brali Antigono kot nek sprevržen spomin ali še bolj natančno- opomin, vedno bolj riše usoda, v kateri ne bomo mogli ubežati avtomatizmom biologije in evolucijske psihologije...

Prav Price je v svojem življenju in dejanju pokazal, kako daleč lahko gre nezmožnost uvida v lastno naravo, kako hude so posledice ideje in kako globoko lahko ideja in še bolj ideologija zareže v naravne procese. Price-ova nezmožnost sprejeti jasen koncept, ki ga je sam celo matematično natančno opredelil in s tem postavil okvir statistične teoretske zamisli, je povzročila pri njem samem najprej fanatično iskanje možnosti pobega, ko pa tega ni mogel najti, je pobegnil v samomor. Ta vzorec, ki ga še prevečkrat vidimo v Sloveniji, se ne dogaja le posameznikom, temveč včasih celotnim plemenom ali narodom. Slovenska usoda se z nizko nataliteto in nezmožnostjo razrešitve "gordijskih vozlov" ponotranjenih procesov nesmiselnega žrtvovanja, nesmiselne ukinitve tradicije, razklanosti in nezmožnosti uvida v lastno naravo, nagiba v smer samoukinitve. Če drugi narodi jasno postavljajo svoje prioritete preživetja, minimalnega konsenza v odnosu do vsega, kar jih kot narode postavlja pod vprašaj, si Slovenci sami režemo korenine in krhamo temelje, na katerih sloni naša moč kot možnost in kot življenjska sila.
Statistična, matematična natančnost Hamiltonovega zakona je vsaj tako natančna kot računanje demografskih trendov in v tem smislu ni videti veliko možnosti, da bi se to, kar se dogaja Slovencem, lahko bistveno spremenilo. Ob dodatnem ideološkem sprevračanju in obtoževanju vsega, kar bi lahko okrepilo lastno samozavest, izboljšalo "samopodobo" (kakor nas sicer poučijo učitelji(ce) v šolah, ko gre za posameznike), utrdilo neko osnovno identiteto, je seveda ta zgodba še toliko bolj obrnjena v tragično samoukinjanje. Izjemna gostota napadov na slovenskost, "domačijskost", na nacionalno zavest in samozavest (pri tem seveda ne zagovarjam sovražni nacionalizem) ima seveda svoje vzroke, vendar ti ne bi bili tako zelo uničujoči, če bi se ne dogajala neka osnovna etična nečlovečnost že vse od takrat, ko nismo bili sposobni pokopat svoje soljudi in sodno pošteno (torej po civilizacijskih pravnih normah) preganjat morilce tako na strani domobrancev kot tudi na strani partizanov- eksekutorjev ter tako simbolno postaviti nek osnovni konsenz, simbolni red naroda.
Iskanje vseh drugih ideoloških izgovorov, izvijanje iz primeža nedvomnega, nujnega in dokaj samoumevnega sprejetja preprostega dejstva, da smo naredili napake in jih moramo popraviti, če želimo živeti in preživeti, me tako zelo spominja na Price-ovo iskanje neke tretje poti, po kateri bi utegnil ubežati, a mu ni uspelo.
Geno-fobija, ki se zgodi na podoben način kot se zgodi pri stockholmskem sindromu to, da žrtve zagovarjajo na sodiščih svoje mučitelje, ima svoje globoke korenine v avtomatizmih evolucijske psihologije. Ko je Črtomir v Krstu pri Savici uvidel, da njegova vera in kultura ne bo preživela, se je vdal v usodo kot posameznik in sprejel nekaj, proti čemur se je prej z vso silo boril skupaj s svojimi najbližjimi. Tako se nam vsem, ki smo leta in leta ob robu morišč brali Antigono kot nek sprevržen spomin ali še bolj natančno opomin, vedno bolj riše usoda, v kateri ne bomo mogli ubežati avtomatizmom biologije in evolucijske psihologije: namesto Antigone prihaja Antigena...