O čem razmišljaš, Antigona

Razstava umetniških del v zaporniških celicah nekdanje UDBE v kletnih prostorih na Beethovnovi 3 v Ljubljani, od 21. januarja do 27. januarja 2015, vsak dan od 17h- 19h.

Umetniki:

Jože Bartolj, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiri Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Jošt Snoj

Naslov Kregarjeve slike »O čem razmišljaš, Antigona«, od katere smo si izposodili naslov, daje osnovni podton, na katerem smo umetniki brez kustosov in brez običajne podpore »sveta umetnosti« zasnovali to razstavo. V Sloveniji, kjer so žrtve dveh svetovnih vojn tako odločilno zarezale v tkivo malega naroda, da se je ta komaj pobiral ob vsakokratnem smrtnem srhu, se tudi v likovni umetnosti to pozna na vsakem koraku. In celo generacija tistih, ki nam po neverjetni sreči ni bilo treba biti v totalni vojni, je preko profesorjev in preko slik starejših avtorjev bila vpeljana v neko temno modernistično vzdušje, ki si ga ob zamolku povojnih pobojev kljub dirigirani sreči zardelih otrok z rutkami, nekateri v svoji mladosti nismo znali niti razložiti.

Toda večina sodelujočih avtorjev je že ob prvih pogovorih izpostavila dejstvo, da so se s temi vprašanji v svojem delu že srečali. Vsi smo nekako »že imeli« narejena dela za to razstavo. Prostori zaporniških celic nekdanje UDBE na Beethovnovi 3 so kletni prostori, le z zidom oddeljeni od vsakodnevnega življenja ulice v samem centru Ljubljane. So kot prostori, kamor so zakopali Antigono, "v temnico pod zemljo ... Nikdar več ne bo mi dano, da se sirota ozrem v Sonca sveto oko."  In ti prostori so postali resonančni okviri teh zamolčanosti in naših iskanj izvirov, naše želje po življenju. V globokem brskanju po dnu duš, kjer se esencialno in eksistencialno srečuje v pričakovanju, smo umetniki vedno na začetku, vedno pred skrajnim neznanim. In hkrati vedno v polju, ki s svojim zasajanjem semen kulture omogoča še tako težkim prostorom kot so celice in še tako težki in globoki rani, da se celi v odnosu s celoto... Ali kot je v naših razgovorih rekel Matej Metlikovič: »Našo razstavo doživljam kot gesto sočutja in pietete do vseh, ki so morali izkusiti podobne stvari.. poskus zdravljenja te rane v našem narodnem spominu.«

Postavitev umetniških del v ta prostor je kot proces zdravljenja, v katerem se skozi uvid v realnost sploh lahko očisti vest, ki peče kot gnojna rana, je kot proces kultiviranja v nevralgični točki razbijanja civilizacije in razsutja tiste pred-civilizacijske in starodavne etične zaveze, od koder se je, kot iz pepela, dvignila Antigona v naš svet danes, tukaj.

Jiri Kočica