Velika razlika je med tem, če obravnavamo ljudi kot enake in če jih želimo narediti enake. Friedrich Hayek

Tule je zanimiv prikaz tega, kako se demokrati vidijo kot "liberalci" (ne glede na to, da so bili npr. proti temu, da se ukine suženjstvo - glej: http://wiki.answers.com/Q/Did_democrats_support_slavery). Ta prikaz nazorno kaže, kako vidijo tudi ljudi drugačnega političnega pogleda na svet kot neumneže, ki ne premorejo niti osnovnega premisleka o funkcionalnosti, kaj šele, da bi t.i. konzervativci lahko bili tudi sočutni. Prav tako je tu prikaz, kako naj bi videli "pametno" razporeditev "bogastva" skozi suportiranje šibkejših in tistih, ki si ne morejo sami pomagati zaradi različnih (tudi bioloških) lastnosti. Suport, ki ga seveda skušajo pridobiti skozi večje davke in večjo državno regulativo, je včasih tudi moteč celo za tiste, ki bi naj bili pomoči potrebni, saj ta suport morda ne vidijo zgolj otroci... Drugi odrasli ljudje pa lahko vidijo, kako z izenačevalnimi ukrepi postajajo nekakšni drugorazredni državljani, saj gre za neke vrste rasizem, ko se izenačevalci postavijo nad ljudi različnih manjšin in iz "roba" družbe ter zanje odrejajo pogoje, kdaj naj ti "marginalci" postanejo tisti, ki potrebujejo pomoč. S tem jih že v izhodišču pripnejo na nekakšne bergle, ki jih marsikdo izmed teh ljudi sploh ne potrebuje, nekateri pa take pomoči sploh izrecno nočejo. To seveda nikakor ne pomeni, da državne pomoči niso potrebne- gre le za način in mero urejanja države.

 Na nekatere šole psihologije sploh ne sprejmejo ljudi, ki v svoje CVje zapišejo, da želijo pomagati drugim. Namreč psihologi se zavedajo, da je vsaka pomoč že tudi hkrati premoč nad tistim, ki je pomoči potreben. Zato je vsaka pomoč dvorezen meč in artikulacija pomoči je nekaj, kar ni tako enostavno izvedljivo, kot je prikazano na zgornji ilustraciji (o tem obstaja kar nekaj literaturo- ena jt npr.Guggenbühl-Craig, Adolf, Pomoč ali premoč : psihologija in patologija medčloveških odnosov pri delu z ljudmi)

Po drugi strani se pojavlja še ena zelo huda napaka. Namreč ta, da enakost jemljemo formalno in birokratsko. S tem se dela prav to, kar je na zgornji karikaturi pripisano "konzervativcem" (seveda gre za zelo pavšalne ilustracije, ki razen hudomušnosti ali bolje- hudobije v hitrem stigmatiziranju ne premorejo veliko resnice), saj tisti, ki potrebujejo več, dobijo enako kot nekdo, ki ne potrebuje toliko in je sposoben skozi birokratske procese prikazati svoje stanje drugače (temu smo bili mnogokrat priča v rajnki Jugoslaviji, ko so spretneži dobili na podlagi malo zlaganih izkazov odlične pomoči ali kredite). In obratno- večja kot je birokratska pomoč, bolj smo revni vsi, saj se denar, namenjen za "izenačevanje", črpa od vsakega, ki je sposoben nekaj zaslužiti in narediti, s čimer se družba bistveno oslabi, ljudje pa postanejo mnogokrat tudi nezaupljivi in stigmatizirani.

In zadnje, kar se izmika t.i. "liberalcem" je to, da v tej ihti izenačevanja ne uvidijo osnovnih medčloveških odnosov. Zgodovina nam lahko postreže z grozovitimi primeri "izenačevanja", v katerih se vedno znova izkaže, da je vsako "pametno" izenačevanje predvsem vzvod za grozljive politične procese, v katerih je bilo skozi revolucije pobitih tako veliko ljudi, da človek to komaj lahko dojame. Več o mega-morijah po svetu:
http://www.hawaii.edu/powerkills/COM.ART.HTM
Spodaj je malo drugačen vidik tega, o čemer govorim, le da bi napisa "conservative" in "liberal" moral obravnavati še posebej, saj gre za podobno kameleonstvo kot je prisotno v Sloveniji. Namreč naziv liberal izvira iz drugačne tradicije, kakršno ima npr. stranka demokratov v ameriki, da ne govorim o tem, kako je želja po tem, da bi nekdo urejal "podstavke" in naše prihodke ter z državnimi regulativami ljudi "izenačeval", v bistvu pripeta na socializem in socialistične utopije. Zato sem napise tudi malo spremenil- v skladu z zgornjim stavkom slavnega nobelovca in neverjetnega misleca, liberalnega konzervativca A. F.  Hayeka, o katerem bi bilo vredno tudi napisati nekaj besed glede na to, da je v Sloveniji praktično neznan...
Se nadaljuje...

                               

Razstava Vuka Čosića v galeriji Aksioma, Ljubljana, 2012

Skoraj vsak dogodek, četudi droben in nepomemben, odseva koncept določene družbe, vrednot ljudi, ima antropološke razsežnosti, v katerih se zrcalijo značilnosti določene kulture. Na prvi pogled večina dogodkov  govori predvsem o neki želji ljudi, ki te dogodke sprovedejo ali skozi njih brez posebnih razmislekov, večino krat tudi brez posebnih želja, le nadaljujejo nize kulturnih vzorcev, ki so bili vzpostavljeni nekoč, v preteklosti in so jim bili predani kot otrokom. Zanimiv poskus z opicami in otroci pokaže dvoje: 1. da otroci za razliko od opic želijo bolj natančno izpolnjevati zahteve odraslega, ki mu preda »znanje« in 2. da to znanje, dokler le dobijo nagrado zanj, ne preverjajo in o njem ne razmišljajo. (Spodaj je vidoposnetek, ki kaže zanimiv poskus in je del bolj obširnega dokumentarca o zmožnostih ljudi).

 Obstajajo pa tudi dogodki, ko ljudje želijo povedati nekaj, povedo pa nekaj povsem drugega

Vsakdo je bil priča kakšni pripombi v družbi, kjer je nekdo hotel dati kompliment, pa se je izkazalo, da s tem skoraj žali nekoga drugega (npr. moški izjavi, da je skoraj nemogoče ločiti mamo od hčerke in nehote užali hčerko)…  Mnogokrat se hotena sporočila spremenijo v nekaj, kar ne želimo, kar se nam je prikradlo v izjavo- bodisi kot resnica, ki jo ne želimo povedati, pa vseeno privre na dan ali pa le kot lapsus, v katerem bodo sledilci Freuda takoj videli nehoteno izražanje nezavednega, kakor je to Freud opisal v Patologiji vsakdanjega življenja.

Pred kratkim se je v Ljubljani, v dokaj neopazni galeriji Aksioma zaprla razstava računalniškega umetnika Vuka Čosića z naslovom Solo Show, Vuk Čosić, Žiga Turk.

Seveda bi razstava šla mimo večine medijev (kot je to v navadi pri skoraj vseh razstavah manjših galerij), če bi se nanjo podpisal le Vuk Čosić ali pa, če bi Vuk za svojega so-avtorja izbral kogarkoli, ki ne bi bil v tem trenutku politik vladajoče koalicije in predstavnik tako imenovane »desnice«, ki jo večina medijev ne mara. Namreč časopisi kot je Mladina, Delo, Dnevnik so hiteli popisovati glavno idejo te razstave, ki jo je Vuk potem imel priložnost razložiti še na nacionalni Tv. Citiram njegove besede iz spletne strani Aksiome:

»Po treh mesecih priprav, ko je bil prvotni načrt spremeniti galerijo v nekakšno sobo za razmišljanje, sem spremenil koncept, ker je ministrstvo za izobraževanje, kulturo, znanost in šport ustavilo izpolnjevanje svoje pogodbene finančne obveznosti do zavoda Aksioma. Ker je ministrstvo s tem posegom močno vplivalo na delo, sem čutil moralno odgovoren za navedbo ministra kot soavtorja. Čeprav je projekt prvotno mišljen kot vrednotenje globalne informacijske družbe, pozdravljam to  posredovanje, saj dodaja lokalno aromo, brez katere bi kakršno- koli globalno razmišljanje bilo le knjižno ali preveč abstraktno.«

Ker je Vuk v tem primeru razstavil prazno galerijo, imamo torej očitno pred sabo nek projekt, ki skuša z ironijo in sarkazmom pokazati na nezmožnost dela v takih razmerah ter s tem hkrati obtožujoče in cinično v to zgodbo vključevati konkretnega ministra, ki s svojo »domačijsko lokalno zaplankanostjo« ne zmore razumeti velikopoteznega umetnikovega načrta »vrednotenja globalne informacijske družbe«. Prvotna postavitev naj bi se ukvarjala z naslednjimi vprašanji, ki so navedena na isti strani Aksiome: »Kje je dejansko rojstno mesto idej, kot so potovanje po vesolju, računalniki, internet? Kako izgleda (najbrž je tu mišljeno: kakšno je videti, op. pisca) srečanje interesnih skupin (politike in korporativnega sveta), ki takšne ideje prevzemajo? Kako se plasira tehno-optimizem? Kako družba reagira na napovedi in realizacijo tehnoloških inovacij (propagando), kako pa na dejanske spremembe, ki so jih te inovacije povzročile?«

Če torej pogledamo na to vsebinsko zasnovo lahko vidimo, da gre za skupek konceptualnih vprašanj, ki niti ne potrebujejo nekakšne posebne fizično zahtevne obravnave, saj gre za koncepte, idejne in ideološke nastavke, ki jih večina avtorjev obravnava skozi tekste in niti ne skozi vizualno zastavljene projekte ali objekte. Če pa se že uporablja vizualni jezik, gre za preproste fotografije ali diaprojekcije.

Toda tisto, kar pade posebej v oči, je koncept, ki ga Vuk najbrž ni hotel izreči, pa se mu je prikradel kot nek »nazavedni« del, ki je bolj kulturno določen kot si sploh predstavljamo. Kajti: če odtegnitev financ vpliva na projekt, kakšen vpliv ima šele finančna podpora? Namreč s tem, ko je Čosić postavil ministra Turka, (ki po navadi niti ne odloča o posameznih projektih, ker to dela komisija za multimedijske projekte) za soavtorja zdaj, ko Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ne izpolnjuje svoje finančne obveznosti, bi moral po analogiji in jasni logiki postaviti vsakega producenta za soavtorja vsakič, ko producent plača vsaj del projekta. Čosič je postavil s tem svoj projekt tako rekoč v popolno odvisnost od kapitala (kakor sam imenuje tržno urejanje finančnih in vrednostnih tokov). Ali pa, če pogledamo stvar še bolj natančno, vsakega politika, ki odreja financiranje kulture, je s tem postavil za soavtorja vseh projektov, ki jih delajo od državnih financ odvisni umetniki. S tem tako rekoč priznava nekaj, o čemer je govoril Gramsci v svojih tekstih: da obstaja nekakšna kulturna hegemonija, skozi katero se kapital polasti družbe. In v tem smislu je seveda takšna kulturna hegemonija, ki vlada danes, neka pol-socialistična socialna država, v kateri kar polovica zaslužka tako odvisnih kot neodvisnih ustvarjalcev, podjetnikov, delavcev… gre nazaj v državni aparat ter ga s tem hrani in omogoča nove in nove hegemonistične poteze, v katerih soavtorji kulturnih projektov sistematično perpetuirajo ta samo-urejevalni ustroj političnega vpliva na kulturno produkcijo.

Če pogledamo iz tega zornega kota vidimo, da je razstava ali dogodek, ki ga je ustvaril Čosić skupaj s Turkom, pravzaprav neko razgaljanje tega principa z zelo dobrim koncem: minister za kulturo je Čosića dejansko naredil za neodvisnega, čeravno Čosić to noče biti (zato je tudi postavil ministra za svojega so-avtorja, četudi mu ta ni plačal) in po drugi strani je galerija ostala prazna, s čimer se je prekinila ta kulturna hegemonija kapitalsko določenega soavtorstva.

Konec dober, vse dobro…