Skratka, pojavljajo se vprašanja, ki so v naših naporih, da bi si razložili in nekako premislili dokaj nenadne spremembe in bližajoče se dogodke, ključno povezana z naslednjimi temami:
1. predsodki, stereotip in ksenofobija
2. rasizem, nestrpnost, sovraštvo
3. spolnost kot ključno vprašanje o islamu
4. virtualnost zahodne civilizacije
5. odkritje zgodovine kot samopoškodba
6. temno razsvetljenstvo
7. izvori zgodovinskih (ne)točnosti in miti o islamu v zahodni civilizaciji
8. teorije zarote in sodelovanja
1. Uvodna razjasnitev: predsodek, stereotip in ksenofobija
V svojem znamenitem tekstu o francoski revoluciji Edmund Burke (angleški filozof, 18. stoletje) spregovori o predsodkih. Presenetljivo ugotavlja to, kar v bistvu potrjujejo tudi raziskave sodobnih biologov oziroma evolucijskih psihologov. Burke pravi, da je predsodek "generalna banka in kapital nacij in obdobij" in je kot tak nadrejen temu, kar lahko razumeva posameznik. "Predsodek je pripravljenost na nujne primere; predhodno pripravi (opremi) našo misel z modrostjo in krepostjo ter s tem ne pusti človeka nepripravljenega, skeptičnega, zmedenega in obotavljajočega se v trenutku, ko se mora odločiti."
Neverjetna je podobnost ugotovitev sodobnih evolucijskih psihologov, ki izhajajo iz ugotovitev biologov in nevroznanostvenikov o tem, kako zelo na naš spoznavni aparat in na naše občutenje sveta vplivajo genetske zasnove, epigenetika in preko tega naša "hardware" opremljenost možgan in telesa za soočanje z vsakodnevnimi dogodki. O teh zadevah se vsakodnevno, z novimi ugotovitvami in odkritji polnijo ugledne revije z izjemno gostoto in hitrostjo že vse od odkritja DNK vijačnice in še posebej po sekvencioniranju DNK človeka, pri čemer pa pomagajo vedno večje zmožnosti uvidevanja v same procese mišljenja preko tehnologij snemanja (človeških) možganov. Knjiga The Blank Slate (pa tudi Kako delujejo možgani) Stevena Pinkerja sta morda med najboljšimi, ki dobro izpostavljajo ta nova odkritja in jih pripeljejo v območje, v katerem lahko uvidimo izjemno moč podedovanih lastnosti ter njihov vpliv na dediče. Epigenetika te raziskave še dodatno utrjuje, ko imamo materialne dokaze o podedovanih strahovih ali podobnih travmatičnih izkušnjah (npr. pred kratkim objavljena študija o vplivu travmatične izkušnje zrušenja nebotičnikov (dvojčkov) v New Yorku na otroke).
Pri tem seveda ne moremo mimo predsodkov in podobnih izkušenj prednikov, ki jih kot del DNK ali pa kot del epigenetskih lastnosti pridobimo v svoj nabor človeških, čustvenih, mišljenjskih in čutnih lastnosti.
Stiven Pinker in drugi evolucijski psihologi ter nevroznanstveniki v svojih knjigah zagovarjajo teze, da so možgani kot izjemno zmogljiv računalnik, ki z izjemno natančnostjo in hitrostjo preračunava možnosti in verjetnosti tega, kar se lahko zgodi v določenem trenutku. In predsodki so torej v veliki meri predpostavke za izračun naših možgan, utemeljene na mnogih naših izkušnjah in izkušnjah naših prednikov. Takšno "intuitivno" izračunavanje tega, ali se v nek odnos (ali v neko akcijo nasploh) splača it z večjim ali manjšim zaupanjem, se izkazuje kot en najbolj zanesljivih verjetnostnih izračunov in le malokrat se zmotimo v naših ocenah.
Gre torej za nabor vrojenih lastnosti, ki so našim prednikom omogočale medsebojno povezavo in hkrati zaradi teh močnih vezi tudi dovolj notranje moči, da so zmogli preživeti napade drugih plemen.
Več različnih nevroznanstvenikov in evolucijskih psihologov misli, da je ta zmožnost med drugim tudi religija, torej mitološka dimenzija jezika. Sodobni angleški filozof Roger Scruton pravi, da vsaka kultura izhaja iz kulta in sicer ne le etimološko (kult kot osnova za kult-uro), temveč tudi v vsebinskem smislu, saj kult (vera, religija) poveže posamična hotenja nekega plemena, družbe, v skupinsko dejavnost.
Ko torej govorimo o predsodkih, smo v območju našega "pred-vedenja", znanja, ki nam je podarjeno ne (samo) v kulturnem, temveč (predvsem) v genetskem smislu. To znanje (lahko bi mu z Bergsonovim izrazom rekli tudi intuicija), paradoksalno, s pridom uporabljajo tudi največji nasprotniki rasističnih gibanj, saj sicer ne bi tako v potankosti zaznali to, kar potem interpretirajo kot "rasizem", "ksenofobijo" in druge občutke, ki so v bistvu normalna posledica tisočletnih srečevanj med posameznimi etnijami in njihove tisočletne izkušnje.
Strah, nezaupanje in stereotipno predalčkanje, ki nastaja v srečanjih med posameznimi rasami, nacijami in nasprcih (vzrokih):
- genetski zapis (Hamiltonov zakon, Kin selection- zakon, po katerem so si živa bitja, ki so bližja v genetskem smislu, bolj naklonjena in se veča medsebojni altruizem)
- epigenetske lastnosti, ki nastanejo kot posledica bolj ali manj traumatičnih (stresnih) dogodkov in se kot lastnosti lahko dedujejo nekaj generacij, vendar niso vpisane v genom
- kulturno-civilizacijski vzorci, ki se kažejo skozi podobnosti in se izražajo v nekih splošnih značilnostih narodov, ki jih lahko zaznavamo na podoben način kot lahko zaznavamo posameznikove lastnosti, vzorce in značilnosti njihovega delovanja ter obnašanja. Kulturni vzorci so verjetno (vsaj do enake mere kot vzorci obnašanja), posledica genetskih in epigenetskih lastnosti.
V tem kontekstu je tudi ksenofobija (kot strah pred tujci) nekaj, kar je že od rojstva bolj ali manj določeno v človeku in se mnogokrat kaže pri dojenčkih in otrocih, starih okrog 12 mesecev, kasneje pa se naravno izraža pri večini ljudi kot nezaupanje do vsakega, ki ga ne poznamo. Ta strah, ki je sicer do določene mere tudi različen glede na različne kulture, se pri večini ljudi v času razpuhti in postane zgolj previdnost in morda ostane pri komu še kot motnja, vendar je to redkost.
Evropska civilizacija je v tem smislu bila precej odprtega duha in različni raziskovalci so že v antičnem svetu, bolj znano pa od Marca Pola naprej, neustrašno ustvarjali mostove, stike in trgovske poti ter odkrivali nova področja, kontinente. Kot vsak narod, ki je naletel na druge, so se tudi Evropejci prilagajali trenutku in odzivom in se, podobno kot vsaka druga etnična skupina po vsem svetu, včasih miroljubno lotili iskanja možnosti sodelovanja, včasih pa so (tudi v odvisnosti od reakcij in stopnje razvitosti določenih plemen ali etnij), te etnije zavojevali ter si prilastili bogastva, zemljo in mnogokrat spremenili ljudi v sužnje, kar v določenih obdobjih zgodovine ni bilo nič nenavadnega in se je to zgodilo tudi v primerih, ko bi prišlo do takega srečanja med neevropskimi narodi. Teh genocidnih in nasilnih srečanj med neevropskimi narodi in etnijami je v zgodovini mnogo in večina niti malo ne odstopa od enakih srečanj z Evropejci (en najhujših primerov je malo znan genocid nad Hindujci s strani Arabcev, prav tako hudi primeri so se dogajali v Amerikah pred prihodom Evropejcev). Kvečjemu lahko govorimo o tem, da so Evropejci prišli do večine oddaljenih krajev pred drugimi ali pred tistimi, ki bi ravno tako lahko prišli do Evrope, pa tega niso storili ali pa so to storili na tako brutalen način, da so izzvali reakcije različnih evropskih narodov (Turki, Mongoli..)
Ko torej govorimo o ksenofobiji, stereotipih in predsodkih, je dobro vedeti, da so te besede v kontekstu ideološke naravnanosti univerzalističnih utopij o srečnem svetu brez meja in brez konfliktov, navadna zloraba pojmovnega aparata. Z njimi se skušajo zelo naravne, prirojene, a univerzalno ne popolnoma enakomerno porazdeljene danosti ljudi, zvesti na zločinske lastnosti nekaterih kultur, etnij ali ras. In preko tega se sluša na podel način okarakterizirati cele nacije ali rase kot tiste, ki so rasistične in genocidne do drugih (in tukaj je ključni obrat v dojemanju rasističnih predpostavk "anti-rasistov"). Naj pri tem seveda povsem zavrnem možen očitek, da branim katerokoli genocidno akcijo katerega koli naroda ali etnije proti drugemu narodu: v vsakem primeru sem kategorično proti takim nasilnim poskusom izbrisov ljudi pa naj bo to genocid Hutujcev nad Tutsiji, Arabcev nad Hindujci, Turkov nad Armenci ali pa internacionalnih ali nacionalnih socialistov nad sonarodnjaki (ali pripadniki drugih narodov) itd.
2. Rasizem, nestrpnost, sovraštvo
(V oklepaju in zaradi deformiranega pogleda na prepovedane teme današnjega zahodnega sveta naj takoj na začetku povem, da imam prijatelje različnih "ras", da imam hkrati tudi sam prednika druge "rase" in da upam, da bo dovolj jasno to, kar izražam v tem delu teksta: ne gre za podcenjevanje različnih "ras", temveč za ugotavljanje, kaj vse uporaba ali zloraba pojma prinaša in kaj prinaša molk. Namreč govoriti o "rasah" ali "narodih" ali posameznikih in bioloških ter kulturnih vzrokih za določene procese v določenih kulturah je nujno, ko želimo iskati vzroke, posledice in se približevati resnicam).
Podobno kot pri predsodkih in ksenofobiji, se tudi okrog termnina "rasa" in "rasizem" spleta kup problemov. Obstaja cel kup informacij in definicij pojma, večina teh razlag pa je povezana z rabo te besede za namene poniževanja, segregacije, diskriminacije in v smislu superiornosti neke "rase" nad drugo. Pri tem delu bom skušal odpreti različne vidike in izpostaviti kontradiktorne koncepte in uporabe tega izraza, saj sem sam mnenja, da vsekakor obstajajo določene razlike med posameznimi etničnimi skupinami (in pri tem je skoraj vseeno, kakšen pojem uporabimo, dokler je pojem namenjen predvsem nevtralnem opisu, ne pa zmerjanju in zaničevaju), za katere veljajo določene, v povprečju merljive skupne lastnosti in se v primerjavah med etnijami zaznajo kot zamik gaussove krivulje. Tako je v svojem zanimivem tekstu Zapomnite si Pariz Žiga Turk izpostavil te razlike, kako do njih prihaja in kakšne so njihove posledice v dojemanju in v kontekstu sodobne civilizacije.
V modernem svetu že dolgo časa obstaja politično korektna interpretacija, po kateri smo ljudje ena sama rasa. Ta način interpretiranja "rase" je dobil ob velikem mednarodnem projektu "Human Genome" tudi svojo znanstveno podlago. Namreč tudi v biološkem smislu se znanstveniki različnih strok in usmeritev ne morejo zediniti v tem, kakšna bi naj bila stopnja biološke različnosti in stopnja prekrivanja lastnosti med posameznimi skupinami, po kateri bi lahko določili meje med "rasami", čeprav se strinjajo, da neke razlike obstajajo, a se te ne prekrivajo z "rasami" na tak način, da bi se skladale z zunanjimi znaki. Tako npr. najdemo skoraj vse lastnosti npr. azijatov in belcev v delnem prekrivanju in hkrati ni nobene take lastnosti, za katero bi lahko rekli, da je izključno lastnost azijatov ali belcev... Tudi pri etničnih razlikah, ki jih v grobem določajo različne značilnosti, obstajajo določene "haplo-skupine", pri katerih se neke kategorije lahko dajejo v skupine, a le na način statistično bolj pogoste podobnosti. In ker gre pri "rasnem" razlikovanju za precej enovito genetsko sliko, je tako razlikovanje potemtakem precej problematično. Prav zato bom sam uporabljal pri tem delu teksta termin "rasa" v narekovajih, razen v primeru, ko bom govoril o človeški rasi.
V modernem svetu že dolgo časa obstaja politično korektna interpretacija, po kateri smo ljudje ena sama rasa. Ta način interpretiranja "rase" je dobil ob velikem mednarodnem projektu "Human Genome" tudi svojo znanstveno podlago. Namreč tudi v biološkem smislu se znanstveniki različnih strok in usmeritev ne morejo zediniti v tem, kakšna bi naj bila stopnja biološke različnosti in stopnja prekrivanja lastnosti med posameznimi skupinami, po kateri bi lahko določili meje med "rasami", čeprav se strinjajo, da neke razlike obstajajo, a se te ne prekrivajo z "rasami" na tak način, da bi se skladale z zunanjimi znaki. Tako npr. najdemo skoraj vse lastnosti npr. azijatov in belcev v delnem prekrivanju in hkrati ni nobene take lastnosti, za katero bi lahko rekli, da je izključno lastnost azijatov ali belcev... Tudi pri etničnih razlikah, ki jih v grobem določajo različne značilnosti, obstajajo določene "haplo-skupine", pri katerih se neke kategorije lahko dajejo v skupine, a le na način statistično bolj pogoste podobnosti. In ker gre pri "rasnem" razlikovanju za precej enovito genetsko sliko, je tako razlikovanje potemtakem precej problematično. Prav zato bom sam uporabljal pri tem delu teksta termin "rasa" v narekovajih, razen v primeru, ko bom govoril o človeški rasi.
Prav tako se pojavlja tudi vprašanje ali sploh potrebujemo takšno obliko razlikovanja, saj konec koncev ni nobene prave potrebe po tem, da bi se človeštvo razdelilo na različne "rase" ali "podvrste" ali kakršno koli bi naj že bilo tako poimenovanje. Toda po tej logiki prav tako ni nobene potrebe po razdeljevanju ljudi na katerokoli razdelitev, ki ne bi imela neke določene (biološke? točno določene kulturne? ideološke? jezikovne?) jasne opredelitve. Namreč v tem primeru je tudi nacionalnost nekaj, kar se ne prekriva biološko skoraj v nobenem primeru tako, da bi lahko to prekrivanje videli tudi v nekaterih zunanjih vizualnih znakih neke etnične skupine. Prav tako se nobena od teh razlik ne prekriva z ideološkimi ali kulturnini razlikami, da o jezikovnih niti ne govorimo... A kljub temu uporabljamo izraze Irec, Anglež, Hrvat, Srb, čeravno med njimi praktično ni niti bistvenih genetskih, niti večjih kulturnih, niti nepremostljivih ideoloških razlik. Med Irci in Angleži, Nemci in Avstrijci ali Bošnjaki in Srbi praktično ni niti bistvenih jezikovnih razlik.
In počutili bi se najbrž zelo čudno, če se zaradi politične korektnosti ne bi spodobilo govoriti o tem, da smo Slovenci ali Angleži ali Irci...
In počutili bi se najbrž zelo čudno, če se zaradi politične korektnosti ne bi spodobilo govoriti o tem, da smo Slovenci ali Angleži ali Irci...
Toda, če pogledamo v različne v temeljne dokumente Združenih narodov ali pa tudi v ustave, zakone in podobna določila posameznih držav, večina izmed njih uporablja besedo "rasa" v smislu in kontekstu, da se na podlagi "rase" ne smejo dogajati različne diskriminatorne politike.
Obstoj teh dokumentov torej vseeno predpostavlja uporabo tega pojma in skuša zajeziti tako dejavnost, v kateri se na podlagi določenih lastnosti neke "rase" družba segregira ali pa se te rase med sabo diskriminirajo. Toda, če ne bi bilo nobenih vidnih razlik, bi seveda težko določali te prepovedi glede rasističnih diskriminacij, saj jih bi težko zaznali in bi imeli pri tem kup nevšečnosti (kako bi videli, da je nekdo drugačne "rase", če ne bi bilo nobenih znakov, s katerimi bi lahko to ugotavljali)?
Torej je treba nekako priznati, da kljub temu, da znanstveniki ne vedo, kje bi bila mera pri določitvi razlik med "rasami" (ali "podvrstami"/"subspecies" biološke "vrste" človek), večina ljudi vidi razlike med ljudmi, ki so živeli v določenem predelu sveta in so zaradi različnih evolucijskih prilagoditev pridobili različne, že na zunaj opazne lastnosti. Te spoznamo že na prvi pogled, saj lahko takoj razločimo npr. ljudi iz območja vzhodne Azije glede na ljudi iz Afrike ali pa glede na ljudi iz Evrope itd. Pri tem je seveda najbolj opazna barva kože, nagnjenost ali barva oči, barva las in kar je še podobnih vidnih lastnosti.
Torej je treba nekako priznati, da kljub temu, da znanstveniki ne vedo, kje bi bila mera pri določitvi razlik med "rasami" (ali "podvrstami"/"subspecies" biološke "vrste" človek), večina ljudi vidi razlike med ljudmi, ki so živeli v določenem predelu sveta in so zaradi različnih evolucijskih prilagoditev pridobili različne, že na zunaj opazne lastnosti. Te spoznamo že na prvi pogled, saj lahko takoj razločimo npr. ljudi iz območja vzhodne Azije glede na ljudi iz Afrike ali pa glede na ljudi iz Evrope itd. Pri tem je seveda najbolj opazna barva kože, nagnjenost ali barva oči, barva las in kar je še podobnih vidnih lastnosti.
Obstaja teorija o "rasi" kot socialnem konstruktu, po kateri se je "rasa" kot pojem vzpostavila predvsem zaradi socialnega razlikovanja med ljudmi, s čimer so omogočili vzpostavitev hierarhičnega odnosa, pri katerem se je ena "rasa" lahko postavila nad drugo v smislu kontrole in obvladovanja.
Po osnovnih "nastavitvah", (se opravičujem za tako tehnični izraz, a želim poudariti neko komponento naše genetske stvarnosti, ki ima zelo fizično, fizikalno in materialno, skoraj mehanično zasnovo in v veliki meri določa naše "meje"), smo vsi vsaj malo rasizma podedovali od svojih davnih prednikov, saj smo skozi tisočletja evolucijskega razvoja razvili neko temeljno nezaupanje do neznanih ljudi in predvsem do ljudi, pri katerih zaradi njihovih malo drugačnih lastnosti vsaj za malenkost težje ugotavljamo, kaj čutijo, mislijo in zato tudi težje predvidimo, kako se bodo odzvali v interakcijah. Ker nismo "navajeni" nanje, nismo jih (še) spoznali in ker redko kdaj komuniciramo s takimi ljudmi, so ravno toliko drugačni od nas, da jih to dela hkrati zanimive, hkrati pa se bojimo vsega neznanega...
Še najbolj zaupljiv človek bo prvič v neki novi družbi težko postal zgovoren in bo redko šel čez vse svoje zadržke in predsodke.
In nekaj zelo podobnega je z "rasizmom", ki smo ga podedovali, kot s ksenofobijo, o kateri sem pisal v točki 1.
Namreč dejansko se rasizem kot del svetovnega nazora nekega posameznika ali kot njegove pogled na vse pripadnike neke rase (etnije, naroda) razvije bodisi kot priučeno sovraštvo ali pa kot večkrat potrjena slaba izkušnja v stiku z ljudmi, ki imajo podobne lastnosti. Glede na to, da imamo kup prirojenih zadržkov in predsodkov, ki so nam dani kot "hardware", najbrž ni potrebno vložiti veliko energije v to, da nam nekdo potrdi te predsodke in jih ojači do te mere, da postanejo del našega svetovnega nazora oziroma, da postanemo sumničavi in sovražno nastrojeni do vseh pripadnikov določene "rase" ali etnične skupine tudi še celo po tem, ko smo imeli z njimi neko izkušnjo, ki ni potrdila naših strahov.
In nekaj zelo podobnega je z "rasizmom", ki smo ga podedovali, kot s ksenofobijo, o kateri sem pisal v točki 1.
Namreč dejansko se rasizem kot del svetovnega nazora nekega posameznika ali kot njegove pogled na vse pripadnike neke rase (etnije, naroda) razvije bodisi kot priučeno sovraštvo ali pa kot večkrat potrjena slaba izkušnja v stiku z ljudmi, ki imajo podobne lastnosti. Glede na to, da imamo kup prirojenih zadržkov in predsodkov, ki so nam dani kot "hardware", najbrž ni potrebno vložiti veliko energije v to, da nam nekdo potrdi te predsodke in jih ojači do te mere, da postanejo del našega svetovnega nazora oziroma, da postanemo sumničavi in sovražno nastrojeni do vseh pripadnikov določene "rase" ali etnične skupine tudi še celo po tem, ko smo imeli z njimi neko izkušnjo, ki ni potrdila naših strahov.
Vedeti je seveda treba, da naše temeljno nezaupanje in vnaprejšnje sovraštvo hkrati povzroča, generira nezaupanje in sovraštvo tudi na drugi strani, pri ljudeh, ki jim ne zaupamo in jih že vnaprej sovražimo zaradi naših lastnih predsodkov in strahov. To se nam dogaja tudi "znotraj" rase ali bolj natančno rečeno- celo znotraj družine, naroda, etnije... in mnogokrat se zavemo, da določene ljudi "ne prenesemo" ali pa se jim izogibamo, ker so nam "antipatični". Toda tega, ker ne gre za ljudi druge "rase" ali drugih etnij, ne moremo opredeliti kot "rasizem", je pa ta oblika zadržanosti ali strahu ravno tako stvar neke podobne čustvene reakcije na zunanje lastnosti soljudi, njihovo telesno govorico, barvo glasu... In pri teh ljudeh se dogaja podobno, saj najbrž v večini primerov zaznajo našo antipatijo, naš odpor in se na to tudi odzovejo v svojem obnašanju.
Tisti, ki se borijo proti rasizmu, najbrž poznajo ta vzajemni mehanizem antipatije in vedo, da se sovraštvo v končni fazi udejani iz obeh strani ( v slovenski besedi so-vraštvo se že v predponi "so" skriva ta obojestranskost): je torej "so- vraštvo" in ne samo "vraštvo" ene strani. Zato je toliko bolj pomembno, da v medsebojni komunikaciji skušamo zadržati tisti ton medsebojnega človeškega spoštovanja, ki vnaprej ne razdira možnosti oziroma potenciale normalnega sodelovanja in usklajevanja.
A pri tem prav tako prihaja do paradoksa, da se s politično korektnostjo in hkratnim vnaprejšnjim podcenjevanjem ljudi drugačnega videza, "rase" ali etnične pripadnosti postavlja v podrejeni položaj s tako imenovano "pozitivno diskriminacijo"; namreč anti-rasisti dejansko mnogokrat delujejo vsaj tako zelo "rasistično" kot pa "rasisti", ko že vnaprej branijo pozicije neke "rase" (etnije) na način, ki podcenjuje zmožnosti te "rase" (etnije), da bi lahko oni sami branili svoje interese.
Zato skušajo znotraj sodobnih obstoječih zakonov, ki veljajo za vse enako, urejati stvari s posebnostmi za to "raso" ali etnijo... Namesto pripadnikov te "rase" ali etnije se "anti-rasisti" postavljajo zanje, jim "pomagajo", se borijo za njihove pravice, čeprav je že skoraj celo stoletje po večini evropskih držav praktično vsak rasizem na nivoju ustav in zakonov prepovedan. In čeravno je že desetletja znano dejstvo, da pomoč ni vedno pomoč, temveč velikokrat tudi izražanje premoči nad tistim, ki mu "pomagamo"... (Mnogokrat gre preprosto za zelo slabo avtorefleksijo ljudi, ki imajo sami veliko potrebo po tem, da izkazujejo premoč nad drugimi ali pa, da se v očeh drugih prikazujejo kot izjemno dobri in to "zavijejo" v različne oblike "dobrodelnosti".)
Vsi poznamo vsaj določene dele zgodovine, ko so obstajali dejansko rasistični zakoni ali pa so obstajale socialno strukturirane rasistične navade, ob katerih se danes sodobni človek zgraža in jih komajda razume. Toda, kot bomo videli kasneje, se znanje o teh dogodkih v zgodovini skoraj izključno veže na območje rasizma, ki ga je izvajala nad drugimi etničnimi skupinami belska "rasa". Podatki o drugih podobnih zadevah, ki so se dogajali popolnoma brez vmešavanja "belcev" drugje po svetu pa so zelo redko stvar javnih debat in šolskih kurikulov, saj se takšni dogodki preprosto niso zgodovinili. To seveda ne opravičuje niti belske niti drugih rasističnih dejanj, predvsem pa ne opravičuje zločinov, ki so bili storjeni v imenu "rasne" čistosti.
A vendarle skozi ta način "ozgodovinjanja" in obtožb "belcev" v ospredje sili še en problem, ki bi se ga bilo nujno zavedati. Namreč v nadaljevanju tega bloga bom še dodatno razložil izhodišča, po katerih je evropska civilizacija v svojem post-renesančnem, predvsem pa razsvetljenskem iskanju univerzalističnih principov odprla vrata univerzalni enakosti ljudi in narodov ter tako naredila nekaj, kar je zelo posebno. Namreč nikjer drugje niso druge etnije naredile tega na deklarativni, simbolni ravni, prav tako pa niso tega vpeljali v svoj etos.. Še več, tudi danes se v etničnem smislu dogaja to, da večina etnij nima nobene posebne želje po tem, da bi svoje kulturne posebnosti "univerzalizirali" na tak način, da bi jih raztopili v multikulturalizmu in jih izgubili na račun "univerzalnega človeštva"...
Ravno tako se ob "migrantski krizi" pojavljajo obtožbe "rasizma" tudi na račun vseh, ki mislimo, da je islam, kot vsaka druga reč v zahodni družbi, upravičena tarča kritičnega pogleda. Gre za popolnoma zmotno predstavo, da je "rasa" enaka veri, čeprav so dejansko Arabci (etnično) večinsko muslimani. A prav tako so muslimani tudi belci, temnopolti, azijati ipd. kar je še izrazov, ki naj bi opredelili "rasne" razlike. Tudi izjave, ki se pojavljajo v medijih in družabnih omrežjih, v katerih npr. nekateri Judje podpirajo muslimansko migracijo v Evropo, ker gre za njihove "sorodnike", so utemeljene na predpostavki, da gre večinsko za arabsko etnično skupino muslimanov.
A v teh obtožbah je še ena predpostavka, ki je problematična: namreč beseda "rasist" je vsaj od konca druge svetovne vojne in po vojni močnejše kulturne hegemonije, ki jo je vzpostavljal internacionalni socializem po 2. svetovni vojni, predvsem zmerljivka, ki naj bi takoj, ko jo uporabimo na nekomu in ga s tem označimo/ stigmatiziramo kot "rasista", že dejansko delovala kot sodba. Zato je njena uporaba s strani različnih društev in nevladnih organizacij mnogokrat politično povsem instrumentalizirana. Eden glavnih promotorjev te pomenske usmeritve je bil Trocki (Trotsky), vendar pa je ta uporaba besede "rasist" (podobno kot besede "ksenofob", "šovinist", "antisemit" itd) prišla v vsakdanjo uporabo skozi neštete tekste in medijske prispevke, predvsem v povezavi z marxistično frankfurtsko šolo in njenimi dediči po svetovnih univerzah, medijih in v povezavi z vsemi, ki danes ustvarjajo "kulturno hegemonijo", v katere senci živimo.
Po drugi strani obstajajo meritve, ki se držijo znanstvenih načel (izhajajo iz eksperimenta, preverljivosti, imajo kontrolne skupine, razkrivajo vzročno posledične povezave, so konsistentne v logiki in so izkazane skozi matematične statistične modele) in raziskujejo razlike med "rasami" ali "etnijami". Nekaj najbolj odmevnih raziskav v tej smeri, ki so temeljile na meritvah inteligenčnega kvocienta, je bilo narejenih s statistično obdelavo podatkov in je dokazalo korelacije, ki so vsekakor jasno vidne skozi statistične vzorce. Na podoben način se določajo mnoge korelacije (npr. najbolj zanimive so vsekakor obdelave podatkov pri kvantni mehaniki ali pa obdelave podatkov v medicinskih raziskavah).
Take raziskave ne temeljijo na tem, da bi vsak individuum imel vse značilnosti, ki jih ima povprečje mnogih, temveč se vzorec prikaže šele z večjim številom individualnih meritev.
Primer je, ko npr. neko zdravilo lahko individualno (na nekem posamezniku) ne deluje ali pa deluje zelo slabo (ima tudi stranske učinke ipd), vendar pa se na večji populaciji izkaže za zelo učinkovito. Npr. aspirin poznamo vsi, večina nas ga vzame pri glavobolu, a poznam nekatere, ki jim aspirin ne pomaga, prav tako poznam ljudi, ki jim povzroči težave z želodcem.
In prepričan sem, da so pred začetkom prodaje tega zdravila, ko je bil še v fazi preizkušnje, za vse te zadeve že vedeli, a je bila odločilna statistična analiza.
Najbolj odmevne knjige, ki so zarezale v tabuizirano temo "rase" in različnih lastnosti posameznih etnij, so vsekakor "The Bell Curve" avtorjev Richarda J. Herrnsteina in Charlesa Murraya, v kateri sta se avtorja ukvarjala z inteligenco in dokazovala, da se gaussova krivulja zamakne pri meritvah IQ med različnimi skupinami ljudi, med drugim tudi med različnimi "rasami". Enako odmevna je bila tudi knjiga "IQ and the Wealth of Nations" avtorjev Tatua Vanhanena in Richarda Lynna. V knjigi avtorja najprej na dolgo razložita kako in s katerimi prijemi se izvajajo meritve IQ po svetu in kako so se v dolgoletni zgodovini izvajanja prilagajale ter izboljševale. In v nadaljevanju pregledata medsebojne povezave med povprečnim IQjem neke etnije ter njihovim bruto domačim proizvodom. Pri odklonih skušata ugotoviti, zakaj do njih prihaja.
Prav tako so odmevne raziskave Phillipa Rushtona, ki se je s tem začel ukvarjati že v 70tih in ugotavljal, da so razlike med rasami v povprečjih opazne in jih je opredeljeval skozi različne tabele in iskal zanje tudi evolucijske in druge razlage.
V današnjem političnem podnebju in mešanju "ras", ver, etnij in pri globalni ekonomiji je seveda za nekoga, ki želi delovati v nekem področju z večinskim prebivalstvom določene etnije ali "rase" ključno, da ima glede bodočih porabnikov ali proizvajalcev čim bolj natančne podatke o njihovih preferencah, potencialih in statistično signifikantnih posebnostih. Prav tako pa je v tako velikem preseljevanju, ki smo mu priča, pomembno, da se ljudje zavedamo političnih in kulturnih konsekvenc, s katerimi se srečujemo v tako velikem kulturnem eksperimentu, v katerega smo porinjeni.
Namreč obstaja velika večina narodov na svetu, pri katerih ne bomo mogli najti prav veliko aktivistov njihove etnične provenience, ki bi se zavzemali za občo, univerzalno človečnost v smislu zavzemanj za kakšno drugo "raso" ali etnijo znotraj njihovih etničnih držav na enak način, kot jo boste videli pri "belcih" v "belskih" državah, ki se zavzemajo za pravice "drugih" in "drugačnih". Morda boste videli redke posameznike (ki jim bodo pomagale organizacije iz zahodnih, "belskih" držav, lahko boste videli njihove rojake v "belskih" državah, ki se bodo borili za pravice njihovih rojakov v teh istih "belskih" državah, praktično nič takega pa ne boste srečali npr. po celotni Afriki, Aziji niti po Južni Ameriki ali med ne-belimi prebivalci Avstralije. En od razlogov je seveda ta, da je bela "rasa" v svoji zgodovini imela obdobje rasističnega odnosa do večine drugih "ras" v kolonialnih državah. A kot bomo videli v točki 5. in 6., so imele tudi druge etnične skupine svoja obdobja sužnjelastništva, v katerih so "belci" bili prav tako zasužnjeni kot kakšni drugi ljudje in ta obdobja so se mnogokrat tudi prekrivala. Da bi videli, kako daleč sega "rasizem" in dvojna merila "rasističnih" debat, je dobro pogledati tudi npr. take reči, ki jih bi težko srečali v katerem koli osrednjem časopisu v zahodnih državah: v Jeruzalem Postu in drugih časopisih so se razpisali o tem, kako neodgovorno se obnaša Netanyahu oziroma njegov sin, ki hodi z belko ter s tem ogroža čistost linije judovstva. Ker seveda ne gre za kar nekoga, temveč svetovno vplivnega politika, je toliko bolj smešno, ko gledamo na to iz perspektive skrajne politične korektnosti Evrope in ZDA ter si predstavljamo odziv judovskih skupnosti na tako debato.
Po več kot 70 letih od ukinitve skoraj vseh večjih kolonij je po svoje zanimiv skoraj besni odziv večine nevladnih organizacij, ko zaznajo "belski" "rasizem" in hkrati skoraj slepo ignoranco, ko se tak "rasizem" pojavi v kakšni drugi, ne-belski državi. (Morda je pomembno še poudariti to, da so nekdanje kolonialne države mnogokrat takoj po osvoboditvi postale bodisi totalitarne ali/in socialistične diktature, v mnogih pa še danes poteka etnično čiščenje bodisi drugih "ras" ali pa etnij, saj so nastale kot kolonialne države na območjih različnih plemen, narodov in pogosto tudi območjih z veliko genetsko raznolikostjo med ljudmi).
Zato je nujno, da se tabuizirane teme, povezane z "rasnimi" in etničnimi razlikami, posebnostmi ter potenciali, čimprej raztopijo in se odpre svobodna debata ter necenzurirano raziskovanje. Kajti v svetu, kjer prihaja do res velikih premikov na področjih mešanja "ras", etnij in v katerem so nekatere izmed teh etnij tudi versko mnogo bolj poenotene kot druge (npr. evropski svet je v verskem smislu precej manj poenoten kot arabski svet), je verjetno pomembno za kakršno koli načrtovanje prihodnosti ljudi v teh območjih razumeti dinamiko, ki nastaja z multikulturnostjo.
Na podoben način se izračunavajo npr. starostne meje pri upokojevanju, višine zavarovanj, poklici, ki bodo pomembni za prihodnost in podobne zadeve, ki so vezane na dolgoročne cilje in procese v neki družbi oziroma v državi. Tako se sploh omogoči dokaj umirjen prehod in sprememba, v kateri ne bo prihajalo do zlomov finančnih ali drugih sistemov.
Utišanje takih debat in slepo zanikanje stvari, ki so že pripeljane v območje evidence, stvari po navadi le še poslabša in iz dokaj normalnega stanja lahko nastanejo hude napetosti, ki rezultirajo v kulturni boj ali celo vojno. Zato je pomembno, da se evropski principi v iskanju resnice in preko tega tudi reševanj zapletov, ki izhajajo iz pomanjkanja podatkov ali iz dezinformacij, premisli v odprtem javnem prostoru na temelju svobode govora in tiska, s čimer se frustracije precej hitreje spremenijo v aktivno obliko reševanja konfliktnih situacij in onemogočijo tisto obliko besa, ki v nekem trenutku eskalira kot najhujše nasilje nad soljudmi.
(Kot zadnjo in le v oklepaju zapisano opombo bi rad priložil nekaj linkov, ki kažejo na zakonodajo, po kateri so v Nemčiji pred vzponom nacionalnih socialistov imeli dokaj podobne zakone glede sovražnega govora kot jih imamo po Evropi danes. Ta zakonodaja je, ob dejstvu, da je velika večina kapitala bila skoncentrirana v rokah ene nacije (Judov) in ob dejstvu, da je hkrati ta ista nacija bila v nesorazmernem številu vključena v rusko revolucijo in porevolucionarne poboje Rusov in Ukrajincev /tu je posebej treba omeniti hkratnost "holodomora" z vzponom nacional-socialističnega gibanja v Nemčiji v 30-tih/ lahko bila en od sprožilcev, ki so vplivali na večanje strahu Nemcev in s tem na tolikšno ojačitev nacionalnih socialistov, da so bili zmožni ta vsenacionalni strah spremenit v res grozljivo zgodbo svetovne vojne in genocidnih dejanj v medvojnih pobojih in še naprej tudi v povojnem nasilju totalitarizmov, ki so vzniknili ravno kot posledica vojne. Tukaj so linki: http://www.newyorker.com/news/news-desk/copenhagen-speech-violence
http://platypus1917.org/wp-content/uploads/2014/01/arendt_eichmanninjerusalem.pdf
https://lesacreduprintemps19.files.wordpress.com/2012/11/jp-rushton-race-evolution-behavior-unabridged-1997-edition.pdf
http://www.nationalreview.com/corner/303374/reasonable-restrictions-road-tyranny-mark-steyn
http://www.rense.com/general29/why.htm)
3. Tabuji spolnosti semitske in indoevropske provenience
Po kölnskih dogodkih, ki so bili očitno usklajeni z drugimi podobnimi dogodki po evropskih državah in mestih, se je zopet izpostavilo vprašanje seksualnosti kot nečesa, kar ključno zaznamuje razliko med islamom in drugimi kulturami. Namreč nikjer drugje ne obstaja tako zelo oster rez med ženskami in moškimi v javnem prostoru kot ravno v islamskem svetu in nikjer se ta rez ne utemeljuje tako neposredno v seksualnosti. Nikjer drugje nimajo ženske tako zelo minorne javne vloge in tako zelo nazorno neposredno potlačenih pravic ter celo neposredne pokritosti s strani moških v vsakem smislu: od tega, da brez moškega spremstva sploh ne smejo v javni prostor in so vedno povsem odvisne od moških predstavnikov družine do tega, da morajo v javnosti biti bolj ali manj zavite ter tako rekoč nevidne in brez identitete (ta pokritost je odvisna od mnogih dejavnikov in kulturnega prostora, a je prisotna vsaj simbolno tudi v najbolj liberaliziranih islamskih državah).
V takem okolju rastejo rodovi in rodovi, ki so povsem prežeti s takim načinom čutenja in razmišljanja, ta popolna obsedenost s seksualnim se kanalizira v zelo določeno smer, ki pa ima za družbo kot tako precej močne posledice. Namreč skoraj popolnoma odrezati ženske iz intelektualnega, javnega in družbenega življenja se po moje nujno izrodi v kompletno militantno smer družbe, onemogoči intelektualno vrvenje in pretakanje idej.
Prepričan sem, da je imel ta kulturni vzorec svoje preživetvene vzroke v času, ko so semiti še živeli v plemenskih zvezah in bili večinoma nomadi, saj je bil tak način verjetno izboljšava v smeri nadzora nad tem, kdo skrbi za otroke in hkrati verjetno izboljšava za popolno brezpravnost žensk (kakršno poznamo iz zgodovine tudi med evropskimi narodi, saj so s tem dobile večjo zaščito).
Spolnost je v vseh družbah in vseh časih ena bolj pomembnih sil in sprožilcev aktivnosti in kot taka v vseh družbah tudi predmet določenih restrikcij, omejitev, inštitucionalizacij in vpeljevanja pomembnega kanaliziranja energij ter s tem urejevanje družbe skozi kontrolo rojstev. Vendar pa so različne kulture pri tem seveda ubirale zelo različne poti in če je v nekem določenem času ali v neki določeni kulturi bilo seksualno življenje povsem odprto in skoraj neverjetno ne-omejevano (npr. v delih antične Grčije, v Rimu ali pa npr. v določenem času in določenih kastnih krogih Indije ipd), je v določenih delih sveta in določenih obdobjih seksualnost bila popolnoma omejena, nadzorovana in regulirana.
Pred kratkim je v NY Timesu izšel članek, ki zelo dobro ugotavlja, kako zelo osrednjo vlogo ima seksualnost v islamskem svetu in avtor pokaže na to, kako je ta povezava med seksualnostjo, omejitvami in smrtjo prišla do svojih absurdnih meja.
Na podoben način se vzpostavlja odnos do spolnosti v vseh kulturnih okoljih, v katerih se osnova veže na izvorno semitske zasnove kulta in torej na Staro Zavezo kot skupno judaizmu, islamu in krščanstvu. Grešnost spolnosti v samem jedru in kup prepovedi ter tabujev, povezanih s tem, v evropskem svetu indoevropejcev ni imela enakega vzorca v tako drastičnih tabuiziranjih spolnosti, čeravno je bilo v hinduističnih tekstih samoobvladovanje (seveda obravnavano drugače kot v tekstih semitskega izvora, kjer se obvladovanje sistematizira preko moške vloge) tudi ena ključnih komponent seksualnosti. Da je bil odnos drugačen, je najbolj jasno po tem, kako je obravnavana ta tematika v knjigi Kama sutra in drugih tantričnih tekstih. Predvsem pa se je ta tematika širila tudi v polje likovnega in različni ostanki, ki jih je bilo včasih celo težko najti v literaturi zaradi krščanskega odnosa do te tematike, pričajo o tem, kako je bilo to v Indiji, Grčiji ali Rimu.
In tudi po tem, ko je Evropa sprejela in dodobra ponotranjila krščanstvo ter s tem kup zapovedi glede spolnih praks, se je ta veza med spolnostjo in tabuji, smrtjo in smrtnim grehom ohranjala predvsem preko močne roke inštitucije cerkve, manj pa skozi laično in posebej še po renesansi bolj odprto družbo, kakršno je med prvimi opisal Boccaccio v Dekameronu.
4. Virtualnost zahodne civilizacije
Še en odnos do Stare zaveze in torej do izvorno semitskih ver (torej judaizma, islama in krščanstva, ki ima seveda judovski izvor) se kaže v tem, da imajo do podobe bolj ali manj negativen odnos. V judovski in islamski veri je podoba takorekoč prepovedana. Tudi v krščanstvu je bila v 8. stoletju velika razprava in tako rekoč intelektualna "vojna" med ikonoklasti ter ikonoduli (zanimiva vloga sirskega teologa, Janeza Damaščana). Pomembna zmaga ikonodulov je vsekakor odprla pot k temu, kar je v jedru spremenilo zahod.
Namreč prav "izum" renesančnega "pogleda skozi okno", ki je svetu dal popolnoma novo vizualno, duhovno in filozofsko strukturo skozi "simbolno strukturo perspektive" (Panofsky), je omogočil nekaj, kar ni uspelo nobenemu drugemu kulturnemu prostoru. To je smer, ki je religiozno perspektivo, obrnjeno izključno v kult in s kultom prežeto kulturo, po svetu večinoma etnično obarvano, obrnila v smeri raziskovanja človeškega pogleda, osebne perspektive, vzročnih povezav... in to do te mere, da se je začel zelo nenavaden proces: proces razgradnje religioznega pogleda na svet in iskanje (raziskovanje) narave na podlagi tistih premišljevanj, ki so že potekala v družbi stare Grčije in delno Rima (podobnosti bo verjetno zanimivo obravnavati še iz vidika novih dognanj genetike, evolucijske psihologije ipd).
Ta proces se je začel na posebej zanimiv način, ki ga opisuje med drugimi tudi Samuel Edgerton v "The Renaissance Rediscovery of Linear Perspective" in sicer z raziskovanjem optike, s pridobitvijo knjig (in posebej knjige Geografija Ptolomeja) iz Bizanca, ki je takrat še bil del evropskega civilizacijskega prostora. Kar je uvedlo slikarstvo z racionalno enovitostjo in izračunljivostjo evklidskega prostora v obliki perspektive, je razprlo popolnoma nove poglede na vsako reč, ki se je znašla v horizontu na novo rojenega renesančnega človeka. Odprtost in navdušenost nad novo dimenzijo odkritij, nad tem, kako se svet v novi perspektivi na novo odpira razumu, se je kot vihar širila po deželah Evrope in s sabo prinašala obrate na vseh nivojih: od tega, da so hitreje mapirali svet in s tem odpirali poti v neznano in razprli dogmatske predstave o svetu, preko tega, da so odpirali nove poglede v vesolje ter s tem bistveno zaznamovali izgubo centralne pozicije človeka v vesolju... pa vse do vpogleda v notranjost človeškega telesa in v mikro svet ter s tem obrate tako glede svobodne volje kot tudi glede vprašanja samega smisla in vprašanj eksistence...Posledično se je odpirala pot v splošno sekularizacijo, nov način iskanja vzrokov in mehanizmov narave, kar je sprožilo tudi velika trenja med raziskovalci (ki so bili vsi izobraženi v zavetju krščanskih inštitucij) ter med samo cerkvijo. V času se je ta razkol povečeval in prišlo je do vedno bolj jasne zavrnitve tradicije in iskanja v smereh, v katerih bi razum lahko zamenjal večino pridobljenih kulturnih vzorcev. Po eni strani so šle razlage v smeri mehanicizma in razumskih poenostavitev zelo kompleksnih struktur medsebojih odnosov ljudi in narave, po drugi strani pa se je bilo nemogoče naslanjati na tisočletja stare tekste (biblije ali tudi sholastikov in filozofov), ker so nova odkritja prinašala zavest o tem, da so stvari mnogo kompleksnejše kot so videti na prvi pogled. (Odlično o tej temi npr. Hayek, "Usodna domišljavost"- kjer govori tudi o domišljavosti razuma in s tem celotnega razsvetljenstva z idejami, po katerih naj bi razum sam zmogel naloge, ki jih je prej stoletja in tisočletja opravljalo kup drugih človeških miselnih in socialnih "orodij", ki so se na nek evolucijski način izbrusile v delujoč sistem). V vsem tem vrvenju in iskanju pa je Evropa bila v bistvu popolnoma sama. Niti v Afriki, ne v Aziji niti v velikem turškem cesarstvu ali kjerkoli drugje ni bilo vzporednic, ki bi bile podobne tem velikim premikom. Evropska zavezanost k podobi, predstavi, projekcijam in projektom je bila v veliki meri stvar virtualnosti, stvar novih zmožnosti predstav in iskanj novih prispodob, novih formulacij (ali tudi formul) za ponovna redefiniranja predstav o svetu. Povsod drugje izven Evrope, po celi zemeljski obli pa so predstave ostale skoraj nedotaknjene in tisočletja stare, povezane z neposrednim, haptičnim občutkom. Evropska iztrganost iz konteksta toposa je vsem tem predstavam dala tudi neverjetno zmožnost čiste utopije, iskanja, ne-zavezanosti tukaj-zdaj in s tem odprtost k novemu (kar je lahko odlično, lahko pa tudi zelo slabo: projekt in projektil imata enak začetek, pa popolnoma drugačen konec) Tukaj se lahko neposredno navežem na naslednjo točko:
5. Temno razsvetljenstvo ali sence razsvetljenstva
Torej je po odkritju perspektive in začenjanju iskanja vzrokov za naše bivanje, naše občutke, načine dojemanja sveta in podobno, razsvetljenstvo prineslo še kup drugih reči, ki so imele dvojno naravo: po eni strani so prinašale v utečeno misel evropskega človeka hud nemir in najbrž tudi velike strahove, po drugi strani pa so odpirale nova obzorja racionalizma in povezav, s katerimi so lahko razložili kup stvari in jih razumeli kot naravne zakone, s katerimi lahko opreriramo in jih spravimo v dejavnost po naših načrtih in naši volji (torej neodvisno od Boga, tradicije ipd). To, kako sta povezana znanost in "delovanje" in s tem proizvajanje, izjemno dobro opisuje v enem delu knjige Vita activa filozofinja Hannah Arendt.
Na podoben način opiše znanost tudi naš filozof Urbančič Izidor, ko pravi, da je znanost način neprenehnega delovanja človeka v smeri, da nam narava postane razpoložljiva za uvid in za novo razpoložljivost, s katero jo manipuliramo ter jo delamo uporabno.
Ta del razsvetljenstva je prinesel s sabo kup novosti, ki niso bile le novosti v tehnološkem smislu, temveč je ta način mišljenja prodrl v vse pore zahodnega človeka. Razum je postal sredstvo, preko katerega smo navidez zmožni urejat vse dejavnosti, vsa razmerja in ki nam daje občutek, da nam je razpoložljivo vse, kar je bilo prej v domeni Boga in njegovih namestnikov na zemlji. Ta vidik "razumske" vere ali novega ateizma je pa prinesel s sabo kup nehotenih posledic, ki so bile že precej neposredno povezane s stvarmi, ki se nam dogajajo danes. Namreč v tem hitenju po racionalizaciji in razlagah sveta mimo svetosti in mimo božanskega, se je transcendenca prikradla v jezik in v misel kot nekaj, kar je očitno evolucijsko vgrajeno v človeka.. In to evolucijsko vgrajenost potrebe po transcendenci je nemogoče zavrnit ter nadomestiti z nečim racionalnim kot bi zamenjal avto za konja... V vseh racionalističnih filozofskih shemah se je namesto transcendence Boga, nebes, posmrtnega življenja ali enakosti pred Bogom začel pojavljati Duh, nadomestki božanskega v različnih oblikah psevdo-religioznih vzorcev, enakosti vseh ljudi kot neki danosti po sebi in podobno. (In prav pri tej "enakosti po sebi" bi se ustavil, saj en ključen stavek, ki je zaznamoval večstoletno zgodovino demokracije, vsebuje kup stvari, za katere danes bodisi vemo ali pa smo vsaj skeptični do njih, da so zastavljene napačno. To je stavek Thomasa Jeffersona iz ameriške Deklaracije o neodvisnosti:
We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal, that they are endowed by their Creator with certain unalienable Rights, that among these are Life, Liberty and the Pursuit of Happiness. Če gremo od dela do dela stavka, vidimo, da smo v zelo problematičnem okolju:
We (kdo smo to "mi"?) hold these truths (kako je že s tem, "kaj je resnica"?) to be self evident (a ni treba resnico šele dokazovat?) that all men (women bi tu bile najbrž kar izključene, ker jih zanaša kar se tiče volitev: gender shift je v ZDA vsaj 10%) are equal (a res? Ker eni so veliki, drugi majhni, eni debeli, eni suhi, eni pametni eni neumni, eni so ženske eni moški itd), that they are endowed by their Creator (za katerega nimamo sicer še nobenega dokaza- razen v tem primeru, ko je namesto kreatorja kreatorinja, če bi lahko šteli v to kategorijo ženske, ki nas vse rodijo) with certain unalienable (neodtujljive? vsakdo ve, da če človeka ubiješ, mu v bistvu odtujiš vse na en mah) rights (a niso pravice bistveno povezane z dolžnostmi, ker sicer jih težko opredeliš kot pravice- so bolj podarjenosti) that among (torej jih bi naj bilo še veliko več?) these are Life (kot da bi bila pravica, da se vsako jajčece in vsak spermij razvije v človeka), Liberty (ki je poseben koncept "freedom", saj ni enako zavezan prostoru in skupnemu, temveč je veliko bolj nalepljen na libertarni ego-princip) and the Pursuit of Happiness (ok, naj si človek išče srečo ne glede na to, kje je, kaj dela in kakšen že je, pa čeprav je ubijalec in posiljevalec in pedofil?)...
Take razlage, kot so vidne iz duha tega stavka, so bile humus za rast revolucij in utopičnih projektov (socializem, komunizem). In pri teh se je razvetljenstvo kazalo prav v tistem vidiku, ki so ga razsvetljenski filozofi najmanj hoteli, kajti vsi vidiki religioznosti so se prikradli nazaj, le tokrat v novih izvedbah, večinoma prikritih, včasih vpetih v nove oblike ateistične vere, a v vseh oblikah so se nove psevdo-religije želele odreči tradicije, kljub temu, da so strukturno nadaljevale enake sheme. Najbolj bogati ali kako drugače najbolj vplivni posamezniki so prevzeli vajeti družbe in v najboljših primerih je prišlo do plutokracij, v najslabših pa do komunističnih diktatur z milijoni in milijoni pobitih in zatiranih. In bolj kot so bile svetle predstave o svetu in bodočnosti, bolj temne so bile sence, ki so spremljale te utopične projekte.
6. Odkritje zgodovine kot samopoškodba
Zgodovinske netočnosti in mitologizacije imajo dva izvora: en izvor je ideološki, drugi izvor pa je vsekakor nekaj, kar nas ves čas preganja zaradi neke problematične lastnosti ozgodovinjanja, ki je specifično evropska.
Namreč človeške združbe so skozi tisočletja zgodovinske dogodke spreminjale v mitološko shemo, ki je (skozi optiko eksistenčne nujnosti po večji povezanosti plemen, rodov, družin) imela predvsem funkcijo notranje homogenizacije neke združbe. Povedano preprosto: mitologija in kult sta različne želje in cilje posameznikov povezala z drugimi ljudmi in jih poenotila ter združila.
Gre za evolucijsko dejstvo in praktično ni niti ene združbe ljudi na svetu, ki bi skozi evolucijo preživeli do današnjih dni brez vsaj nekakšne mitološke osnove, na kateri bazirajo rituali in kultna vsebina.
Bistveno pri mitologiji in kultu pa je to, kar vsaka kult-ura vsebuje in kar vsaki kulturi omogoča tisto notranje življenje, rast in kohezijo skupnosti, da ta ne razpade v manjše družinske zveze ali na kup posameznikov. Gre za dva načela:
1. etnično (torej rodovno, sorodstveno določeno) podstat religioznega občutenja, ki v svojem jedru predpostavlja vero kot prisotnost in pomoč prednikov družinske provenience ter splošno sorodstveno vez rodu v vseh pogledih. (Npr. skupno pradavno mati, očeta, skupno žival/rastlino pri totemističnih verah, skupno predništvo, ki je določeno z mitom).
2. etična (torej nravstvena, pri kateri različne sorodstvene skupnosti lahko sobivajo v skupnem prostoru in sicer na podlagi določenih moralnih zapovedi ali zakonov, ki predstavljajo podstat kot vpeljano razmerje med skupnim običajem in posameznikovim značajem skozi shemo nepisanih pravil ali kasneje pisanih zakonov in pravnih podlag. (In ethos v stari grščini dejansko pomeni hkrati običaj in značaj).
Če je prvi del (torej etnična zasnova) nekaj, kar nikjer ne umanjka, pa je drugi del podvržen razvoju in skozi zgodovino ni povsod prešel v pisane zakone ali pravne definicije tega, kako urejajo družbe svoje medsebojne odnose. Prvi pisni zakoniki, ki so nastali na področju Mezopotamije, so imeli vključena oba načela- bili so namenjeni tako etničnemu kot tudi etičnemu utrjevanju vezi v družbi.
Rahljanje teh dveh vezi se je zgodilo v času stare Grčije in sicer z dvemi bistvenimi spremembami, ki so bile (glede na tedanji svet) popolnoma drugačne od vsega, kar je poznano.
Prva novost je bila ta, da so stari Grki začeli izbirati vladarje in s tem popolnoma zavrgli utečene sheme, po kateri je vladar neposredni predstavnik mitoloških bitij, bogov, ki utemeljujejo religiozno shemo določene etnične skupine in je glede na to krvno, že s samim rojstvom, upravičen do prestola.
Druga novost pa je bila odvisna od prve, saj je z vstopom svobodnega človeka v agoro (in s tem v sam proces vladanja), nastopil človek v svojem zgodovinskem smislu kot nekdo, ki s svojim razumom, dejanji in politično voljo spreminja tok zgodovine. Tako so grški pisci Tukidid, Ksenofont in delno Herodot skušali zgodovino prikazat kot odločitve ljudi brez vmešavanja bogov. To raz-mitenje je bilo v stari Grčiji pospremljeno še z enim principom, ki ga je povzel Aristotel, a je zrasel na Sokratovih idejah: "Prijatelje imamo radi, a resnico bolj".
Pri tem je šlo torej za razmejitev med dvema načeloma pri oblikovanju "skupnega", saj se etnično ni nujno več povezovalo z etičnim na način, ki so ga predpostavili miti in kult.
Seveda moram poudariti, da se ti dve obliki se ne izključujeta. Nasprotno, mnogokrat se povezujeta v zapletenih povezavah. Toda dati prednost etičnemu pred etničnim pomeni bistveno drugače zasnovati družbo.
Gre za razkol med dvemi principi: prvi je korenito naravni princip, ki ga je Hamilton poimenoval sorodstveni izbor (kin selection) in ga utemeljil celo matematično, tako ga danes poznamo pod imenom Hamiltonov zakon, drugi princip pa je etos resnice, utemeljene v logosu, dokazu, nepristranskosti in argumentu.
Gre torej za moč narave in altruizma sorodstvenih vezi ter rodu, ki predpostavlja argument moči proti moči razuma, logike in argumenta.
Nekateri narodi po Evropi so to prevzeli že skozi helenistični duh, ki je zavel preko Grčije in Rima (ter seveda preko vpliva Rima in rimskega prava kot osnovne kohezijske strukture imperija po Evropi, Mali Aziji in Severni Afriki), večina evropskih narodov pa po korakih in po posamičnih človeških prispevkih (ponekod verjetno tudi neodvisno od vplivov). Šele v renesansi, ko so preko razširjenega zanimanja za iskanje antičnih vzorcev začutili nek posebni duh raziskovanja in na nov način vzpostavili stik s predniki svoje grško-rimske kulture mimo dogmatičnih vzorcev sholastike, kakršni so stoletja omejevali misel zahoda, se je etos začel dvigovati nad etnični in kultni del kulture.
Vendar pri tem ne gre pozabiti, da se je etnična komponenta krščanstva utemeljevala predvsem preko tistega dela vere, ki ni bil neposredno vezan na biblijo, saj tako Stara kot Nova zaveza opisujeta mitologizirane zgodbe prednikov Judov in ne Evropejcev (celo tako je, da so v Stari Zavezi mnogokrat opisani predstavniki evropskih narodov kot slabi, kot sovražniki Judov in ko torej beremo Staro Zavezo, smo v poziciji, da svoje davne prednike vidimo kot negativne like v odnosu do piscev mitološkega biblijskega besedila. Hkrati pa se lahko zavedamo, da so nekateri od dogodkov popisani tudi na nemitološki način- zgodovinsko in torej bolj neutralno, brez vpletenosti mitoloških bitij in v iskanju vzrokov, posledic ter logičnosti in dokazov).
V tem smislu je že v samem jedru vpisan ta razkol med semitsko (bližnjevzhodno) naklonjenostjo čudežem, avtokraciji, patriarhalnim hierarhičnim vzorcem in med indoevropskim iskanjem vzrokov, racionaliziranjem in naklonjenostjo bolj razvejani oblastniški strukturi ter v določenimi meri tudi demokraciji.
Ko so Evropejci skušali nadomestiti mitologijo z zgodovino, so izgubili tisti vidik religiozne (mitološke) misli, preko katere se etnične skupine združujejo in se povežejo s svojimi predniki, med sabo in s svojimi nasledniki v veliko močnejšo enotno silo kot pa takrat, če se mitologija spremeni v suhoparno in največkrat niti malo spektakularno iskanje resnice o nekem dogodku... In kolikor je to bilo osvobajajoče, kakor je osvobajajoča vsaka resnica zaradi razkritja in jasnine, ki jo prinese, toliko je to prinašalo s sabo tudi nek drugi, veliko bolj problematični vidik.
Ta vidik je zarezal, razprl rano, ki se je zgodila evropskim narodom in je bila med najbolj zanimivimi in hkrati najbolj nevarnimi rečmi, ki so jih odprli v svoji zgodovini. Namreč ta rana ni bila le tista, ki je omogočila vpogled v krvavo resnico drobovja in notranjih struktur lastnih zgodovin, temveč je omogočila tudi vpeljavo navideznih zdravil.
Osvobajanje posameznikovega potenciala ozgodovinjanja sveta, raz-mitenje in prelaganje svobode kot lastne odgovornosti na svoja ramena, prevzetje pogleda, ki ga je v vseh drugih kulturah imel le Bog ali kakšno božansko bitje... vse to so premiki, ki spominjajo na zgodbo o Titanih, a so (bili) v zgodovini Evrope zgolj zgodba o ljudeh...
In prav ti so imeli (in še imajo) evolucijsko pridobljeno potrebo in željo po mitološki zgradbi sveta, po kultu, ki naj bo jedro kulture, po re-ligiji (pomen: povezati na novo), ki bi združila razpadajoči in odtujen svet posameznikov in njihovih zgodovinskih vlog ter po božjih poteh, ki bi jih razrešil njihove titanske teže odgovornosti...
In prav v to zarezo se je umestilo kup novih kultov, od katerih pa so bili najbolj neposredno uspešni tisti, ki so bili najbolj "prilagojeni" indoevropskim biološko pogojenim (evolucijsko psihološkim) lastnostim evropskih etnij. In pri tem je vsekakor pomagalo tudi to, da so v tem delu imele etnije, ki so prihajale (ali so bile vključene v te prostore z osvajalskimi pohodi evropskih etnij), tudi same korist od razširjanja svojih kultov. Od tod kup skoraj nelogičnih "zahtev" kristjanov za čas, ko je bilo vse odvisno od vojne in zmage, ko je bila zmaga ali poraz hkrati usodna za ves tvoj rod- bodo postali sužnji ali gospodarji? Pri tem je krščanstvo kot eno najbolj uspešnih v času po Helenističnem obdobju v Grčiji, Mali Aziji in S. Afriki in po začetnem obdobju Rima, prednjačilo. Naj naštejem nekaj ključnih momentov:
- zahteve po (univerzalni, ne le etnično določeni) ljubezni do svojega bližnjega in
- do svojih sovražnikov,
- iskanje entelehije kot nasprotja brezciljne in v odprtost časa zazrte zgodovine,
- odsotnost prastarih kultnih pobojev (žrtvovanj otrok) in skritost teh v simbolnem redu hostije, žrtve Kristusa in zgodb o Abrahamu
- utelešenje Jezusa
- ostanek mnogoboštva v trojni naravi (tri osebe) Boga ter v svetnikih, ki so nekakšna utelešenja božanskih principov skozi nadčloveške napore že vrojene evropske samokontrole
- prehajanja
- nastaviti drugo lice
vse to so deli, ki so se navezali na življenjsko prakso grških, pa tudi še kakšnih drugih indoevropskih etnij že davno pred krščanstvom: namreč zlato pravilo iz mita Mahabharata ("...obravnavaj druge kot obravnavaš sebe"- s kasnejšim odmevom v grškem in rimskem pravnem redu), etično obravnavanje svojih sovražnikov (npr. etični problem Arjune iz Bagavath Gite ali antične obravnave premaganih narodov in njihova dokaj hitra vključitev v pravno strukturo države, zanimivo in večplastno obravnavanje sužnjev, ki so lahko postali osvobojeni in polnopravni državljani, filozofske šole z izrazito egalitarno noto- npr. stoiki...), izpolnjenost življenjskega ciklusa nenehnih rojstev v Brahmanu in odsotnost večine oblik žrtvovanja ljudi (npr. Ifigenija, ki naj bi jo žrtvoval njen oče Agamemnon in jo je Artemida zamenjala s srno), utelešenje bogov... V celotnem indoevropskem prostoru so bogovi nemalokrat v človeškem obzorju bodisi kot ljubimci/ke, voajerji ali pa preizkuševalci človeške gostoljubnosti (Filemon in Baukis) a v tem počlovečenem stanju ohranjajo svojo božansko moč.
Hkrati s tem pa je prišlo do zahteve po nastavljanju drugega lica. Ta del je vsekakor dokaj nov element, čeprav bi lahko rekli, da podobno držo, le da precej bolj premišljeno in precej bolj vpeto v zgodovino, pokaže Sokrat ob tem, ko ga obtožijo "kvarjenja mladih ljudi". Res se brani (in v tem smislu je njegova drža povezana z branjenjem etičnih osnov družbenega tkiva ter posledično pravnih osnov države). Hkrati pa nastavi drugo lice, saj ne naredi nič drugega, kot to, kar mu zagotavlja sama struktura polisa in agore kot prostora skupnega. Noče v izgnanstvo, saj bi moral iti iz prostora civilizacije v prostor barbarstva in noče drugih rešitev (pobega, korupcije ipd), ki niso del visoko civiliziranega demokratičnega dialoga in pravne strukture, utemeljene v zakonih in etiki kot razmerju med običajem in značajem.
Raje spije strup ter vzpostavi podobno žrtev kot jo 500 let kasneje vzpostavi Kristus. In celo zagovarja svoje delo preko tega, da mu nekatere stvari narekuje "notranje božanstvo" (daimon). Toda njegova smrt kljub temu ni zavezujoča v mitološko kultnem smislu, saj jo Sokrat postavi v območje logosa in jo argumentira v filozofskem smislu zaveze resnici (Pilatovo vprašanje Kaj je resnica? je tu na mestu) in torej posredno tudi zgodovini kot vpletenosti resnice v časovno prostorski kontinuum človeške zavesti.
7. izvori zgodovinskih (ne)točnosti in miti o islamu v zahodni civilizaciji
V prejšnji točki sem skušal pokazati, da je odkritje zgodovine kot iskanja resnice nekega dogodka v preteklem času nekakšna "poškodba" za tako družbo, saj taka družba nima več neposrednega jedra in psihološkega vodnjaka za posameznike, da bi se napajali iz mitološke razsežnosti "skupnega" kulta in se zaradi tega ne more poenotiti do mere, ki je nujna v času krize, napada, nesreč ipd..
Hkrati pa imamo ljudje vse skupne prednike iz samih takih družb, ki so imele religiozno in kultno življenje za nek svoj osnovni motiv in so z njim in najbrž tudi zaradi njega sploh preživele. Ta ključ preživetja ni dopuščal morebitnim ne-kult-urnim (torej brez kulta) združbam ljudi, da bi sploh preživele in se ohranile v času. In take združbe, če so bile, so izumrle; jih ni najti nikjer na zemeljski obli.
"Če se ne postaviš za nekaj, padeš za karkoli", je rekel Gordon A. Eadie in ta rek kaže na to, kar se zgodi, če se skupni mit razpusti in se namesto njega uvede zgodovina pa se zaradi tega nek narod ne zmore več poenotit v kultnem in posledično kulturnem smislu.
A tudi to ni tako preprosto, saj ima tudi zgodovinjenje in iskanje resnice svoj kultni in torej svoj religiozni značaj. To vsekakor lahko zaznamo v evropski novoveški civilizaciji, ki je v dolgih stoletjih uspela privest v sobivanja krščanstvo, ki ga je razlahljala z vpeljevo grške mitologije v renesančnih, baročnih in klasicističnih časih, s filozofijo racionalnih kategorij, logiko in obenem tudi z novoveško znanostjo, v kateri špekulacije o bogu nimajo več ravno najbolj pomembne vloge...
Ko torej mislimo izvore zgodovinskih netočnosti in mitologij v dojemanju sveta, smo vedno v dvojni dispoziciji: ena je ta, po kateri se trudimo misliti in ozgodovinjati na podlagi mnogih dokazov, virov, pričevanj in logike, druga pa je mitološka, s katero se nikoli nismo razšli in ki je vedno v našem obzorju čutov, misli in občutkov, saj je zelo verjetno vgrajena v naš "hardware".
Ko torej iščemo izvore zgodovinskih netočnosti in mitologizacij islama v našem okolju, je drug izvor prav v tem delu naše "hardware" potrebe po mitu, po tem, da stvari nimajo le racionalne temelje, temveč imajo še višji, duhovni, transcendentalni smisel in tvorijo neko jedro, okoli katerega se v vsakem trenutku lahko začne napletati mit kot simbol in kult, povezan z neštetimi mitološkimi zgodbami iz preteklosti. Gre za nek užitek samousklajenosti z našo potrebo po mitu in smo včasih pripravljeni verjeti v zgodbice, ki ne zdržijo zgodovinskega preverjanja, četudi se tega lahko zavedamo. Nekako podobno temu, ko sredi hujšanja stopimo k hladilniku in potešimo svoje neznanske potrebe po sladkarijah... četudi vemo, da to ni v redu.
Naj naštejem nekaj mitov glede islama, ki jih imamo za "zgodovino", pa to nima skoraj nobene zveze z zgodovino (linki so poleg za preverjanje, saj pri hitrem pregledu pride do posplošitev)
1. arabske številke in koncept ničle
Večina nas se je v šoli učila, da smo obliko številk dobili od arabcev in se zaradi tega naše številke imenujejo arabske. Toda dejstvo je, da so arabci sami prevzeli števila od indijskih matematikov in prav tako koncept števila 0 (o številih več tukaj in o konceptu ničle tukaj ali tukaj)
2. romantična ljubezen, haremi, čutnost (1001 noč, Taj Mahal..) Večina nas pri omembi haremov pozablja, da so haremi bili namenjeni izključno zadovoljevanju seksualnih potreb (in ob tem seveda tudi za čimvečje število rojstev potomcev) islamskega moškega iz višjega družbenega sloja. V haremih so bile (in so ponekod še) mnogokrat sužnje, ki so jih kupili ali zasužnjili v vojnah- večino pa po afriških deželah, kjer so vzpostavili trgovino s sužnji. Otroci, rojeni takim sužnjam, so bili obravnavani kot sužnji (opis pri naslednji točki).
Prav tako pozabljamo, da je pri zgodbah 1001 noči šlo za osnovno zgodbo, pri kateri si je glavna junakinja reševala golo življenje s pripovedovanjem zgodb, saj bi jo sicer sultan ubil takoj po prvi preživeti noči z njo. Romantične predstave evropskih bralcev si (ob zgodovini romantiziranja ženske kot "dame" že od trubadurskih časov dalje) težko naslikajo podobo skrajno nasilnega sultana, ki po vsaki prespani noči z devico to dekle brezčutno ubije in ukaže, da mu pripeljejo novo.
3. sužnji
Arabci in islamske države nasploh so skozi stoletja zasužnjile okrog 28 milijonov afriških prebivalcev iz različnih območij. Različni viri so zelo različni in kažejo na zelo različne številke, a vendarle se je treba zavedati, da je take velike številke zelo težko preverjati, saj je bilo na poteh preko Sahare ali po dolgih in napornih poteh do bližnjega vzhoda mrtvih celo do 80% zasužnjenih ljudi. Ob tem se je treba zavedati še tega, da za razliko od ameriških ali angleških sužnjelastniških družb arabske družbe niso imele "zgodovine", o čemer sem pisal zgoraj. Ni bilo ljudi, kakršen je bil npr. Bartolome de Las Casas, ki bi se sklicevali na svete knjige pri obsojanju suženjstva in ni bilo avtoritet, kakršna je bil papež v Rimu, da bi lahko nekdo kot Bartolome, preko hierarhične ureditve vplival na tako pomembne odločitve glede ravnanja s sužnji. Prav tako v tem svetu ni zgodovine, ki bi bolj natančno popisovala dogodke, jih skušala uredit ne glede na mitološko in etnično pripadnost skupini in na ta način spomniti zanamce, kakšna dejanja so dejansko zagrešili. Namesto zgodovine je le mit in okrog mita nepreverjene zgodbe, ki že v naslednjem hipu olepšajo vse, kar je naredil naš vladar in kar se je naredilo v imenu "našega" boga...
Pomembno je spomniti, da so islamski zavojevalci zasužnjevali tudi ogromno ljudi iz Evrope- spomnimo se le naših janičarjev..
Arabci so bili tudi največji dobavitelji sužnjev za evropske države in Ameriko, a so v Evropi in ZDA tudi prvi pravno formalno in v vseh pogledih ukinili sužnjelastništvo do te mere, da se danes sužnjelastništvo obravnava kot kaznivo dejanje. Za razliko od tega je v nekaterih arabskih državah sužnjelastništvo del šeriatskega prava in obstaja še danes.
Morda je dobro omeniti še to, da je v arabskih državah izredno malo temnopoltih, čeravno so imeli veliko sužnjev, saj so praktično vse moške skopili, ženske pa so imeli za spolne sužnje. Enako so obravnavali vsak naslednji rod in če je prišlo do otrok med arabskimi lastniki in sužnjami, so večino teh otrok pobili že takoj po rojstvu ali pa jih obravnavali kot druge sužnje.
3. ne/nasilje
Evropski svet ni po nasilju ali nenasilju prav nič posebnega in vsi vemo, da je Evropa (zahod) bila izhodišče marsikaterega nasilnega pohoda, genocidnega dejanja. Vendar pa je večina teh dejanj in pohodov popisanih, evidentiranih in zgodovinarji iščejo dokaze in preverjajo dejstva, iščejo razlage za taka dejanja in preštevajo mrtve, raziskujejo načine umorov itd. Za razliko od večine drugih etnij, v katerih je prihajalo do podobnih reči, so naša (evropska) nasilna dejanja evidentirana in imamo zato občutek, da tako po številu pobojev kot tudi po drugih merilih za krutosti, evropski narodi prednjačimo pred vsem ostalim svetom. In ker smo edini to dokumentirali ter opisovali, so v to prepričani tudi drugi narodi. Toda pri tem je kup slabo evidentiranih nasilnih dejanj drugih etničnih skupin s svojimi miti popolnoma zakril genocide, ki so jih te etnične skupine zagrešile.
Islamski kalifati in osvajalci so npr. zagrešili enega največjih genocidov na svetu, pa o njem ne vemo praktično nič: od 10. do 16. stoletja so arabski osvajalci pobili okrog 80 milijonov Hindujcev. Ob tem naj spomnimo, da je islam zasedel in iztrebil krščanstvo (pa tudi genetsko izpodrinil večino potomcev narodov, ki so naseljevali S. Afriko, izvedel en največjih genocidov nad Armenci, podatke o drugih delih Afrike, deželah bolj v notranjosti Azije (Perzija, Pakistan, Afganistan, o kateri sem pisal zgoraj pri obravnavi suženjstva, pa je sploh težko dobiti, saj so mitološke sheme sproti zakrivale to, kar bi narod z zgodovino dokumentiral in razkril. Danes veliko ljudi sploh ne ve, da je bila severna Afrika krščanska, da je bil Damask eno od krščanskih intelektualnih središč, da je imela Perzija (Iran) pred islamizacijo svojo vero, saj so islamski zavojevalci tako zelo dotolkli prebivalstvo, da se včasih niso ohranili niti materialni, niti duhovni ostanki.)
5. znanost, tehnika in filozofija
En od mitov, ki smo jih v Evropi sprejeli brez bistvenega razmisleka, je tudi mitska modrost sufijev, arabskih mislecev, njihova magična komponenta ter velik napredek v znanosti nasploh s strani islamskih znanstvenikov.
V knjigi Human Acomplishment Charles Murray ugotovi, da je večino največjih odkritij in premikov v vseh področjih znanosti in tehnologije (prav tako v področjih umetnosti) naredila zahodna civilizacija. Velikanska razlika med zahodnimi znanstveniki, tehnologi in prav tako filozofi ter med tem, kar je v skupni človeški zaklad znanja prineslo arabsko in splošno islamsko znanje, je tako velikanski, da se mitologizacija islamskih vidcev in vedcev bolj poda v knjigo pravljic kot pa v vsako malo resnejšo analizo teh vprašanj.
Je pa vsekakor pomembno to, kar so v glavnem odkrili v islamskem zlatem obdobju na področju matematike, fizike in astronomije. Pri tem velja omeniti še nekaj, česar se bom moral prej kot slej dotakniti, da je bil velik del znanstvenikov, ki so pomembno doprinesli k znanju, perzijskega in ne arabskega izvora.
6. medicina
Prav tako se tudi na področju medicine skriva enaka past mitologizacij, ki tudi danes ne pojenjajo, čeravno so mnogo bolj usmerjene v kitajske alternativne medicinske prijeme ali pa k homeopatskim ter drugi alternativnim oblikam, ki bi naj daleč prekašali zahodno medicino, polno "pokvarjenih prijemov monopolističnih velikih farmacevtskih korporacij"... In vendar je zahodni človek prav zaradi svojih izumov, izboljšav, organizacij in cepljenj tako rekoč izkoreninil nekaj hujših bolezni, povečal pričakovano življenjsko dobo (tudi v področjih Afrike, Azije ipd), uredil dobavo preko trgovine in urejenih razmerij med zdravniki in lekarnami, da bi se čimmanj teh zdravil zlorabljalo v drugačne namene itd itd...
V arabskem in islamskem svetu je medicinski napredek bil res pičel, pa še ta je večinoma izhajal iz nadaljevanja odkritij in principov, ki so jih razvili na področjih grške, rimske civilizacije, ki jo je islam zavzemal od 6. stoletja dalje, saj so šele prevodi antičnih del prinesli začetek razvoja na vseh področjih.
7. arhitektura
Čeravno imamo islamsko arhitekturo za nekaj res vrhunskega, so dosežki tudi v tem področju podobni kot v drugih primerih: v glavnini so nadaljevanje tega, kar je v islamiziranih območjih že obstajalo iz obdobja grške in rimske civilizacije. Ali pa je nastalo v področjih večinskega Perzijskega, Hindujskega ali bizantinsko-krščanskega prebivalstva, saj so mnoge od teh zgradb gradili mojstri iz Bizanca. Najbolj eklatanten je primer Hagie Sofie, ki je nastala kot patriarhalna krščanska cerkev le v petih letih in je bila okrog 1000 let največja krščanska bazilika sploh- njena kupola pa je dobila tekmece šele v času pozne renesanse. Ko so Turki zasedli Bizanc, so jo preuredili v mošejo. Prav tako je mošeja v Jeruzalemu kot ena bolj pomembnih islamskih stavb bila zgrajena s strani bizantinskih graditeljev. Tudi Taj Mahal kaže značilnosti hindujske in perzijske arhitekture (glavni arhitekt je bil Perzijec).
Je pa v oblikovnem smislu arabski stil (predvsem abstraktni okraski zaradi prepovedi podobe) zelo vplival na arhitekturo v Španiji, saj so jo Arabci zasedli v 8. stoletju in jo imeli pod svojo oblastjo do 1492.
8. ženska enakopravnost (kljub zakritosti?)Taj Mahal, ki ga omenjam, je odlično izhodišče za vpogled romantizacijo ljubezni, kakršno so v to delo in iz daljave časa ter prostora lahko v islam projicirali Evropejci. Dogovorjene poroke bile v Evropi nekaj, kar je sprožalo kup frustracij in razlike med sloji bile povod za nešteto umetniških interpretacij vsaj od trubadurske lirike iz 12. stoletja. Ravno tako so se ideje enakosti med spoloma, ki so jih trubadurji in drugi umetniki sprožili s svojimi pesnitvami, zarezale v evropsko mentaliteto do take globine, da so celo ljudske pripovedke polne romantičnih ljubezni med princi in preprostimi deklinami, med kraljičnami in hlapčki... Grško-rimske navade monogamije, ki so jo Evropejci obdržali tudi v času pokristjanjevanja (v Stari Zavezi je mnogoženstvo dokaj običajno), so vsekakor bile temelj za drugačen pogled na razmerje med spoloma.
Neolitske bližnjevzhodne družbe so bile večinoma izrazito patriarhalne in iz teh vzorcev izhajajo tudi verske sheme, v katerih so imele ženske izrazito podrejeno vlogo. Seveda je šlo za nenehna vojskovanja, ki so bila posledica večje naseljenosti, velikih cesarstev, obrambe rodne zemlje, načinov pridobivanja delovne sile (sužnjev) ipd, in pri tem so ženske bile v naravno mnogo bolj občutljivem položaju, saj je šlo za gola preživetja plemen in družb. Mnoga od teh plemen niso preživela ravno zaradi njihovih premalo "patriarhalnih" in premalo vojaških običajev (zanimiv je primer Etruščanov)...
Dvig islama v 6. stoletju našega štetja je s sabo prinesel izrazito vojaško, plemensko logiko. In sicer do te mere, da se že lahko upravičeno vprašamo, koliko je ta religija sploh še stvar vere v transcendentalno počelo sveta in človeške duše, koliko pa morda gre za politično ideologijo, ki v totalitarnem smislu določa vse človeške dejavnosti: od načina hranjenja, dela, spanja.. do intimnih odnosov in socialnih razmerij.
V tem smislu je tudi izključenost žensk dvojno kodirana: najprej kot motnja v vojaško strukturirani družbeni shemi, potem pa še kot motnja v religioznem smislu, saj so že v izhodišču (v ključnem navodilu, Koranu) obravnavane kot manj vredne, čeravno se to vidi le v določenih delih- npr. v tem, da kot priče nimajo enake teže kot moški in da so praktično izključene iz rituala. Na podoben način se to vidi tudi v navodilih Korana, da žena mora vedno in praktično za vse, kar se tiče javnega življenja, imeti navodilo in dovoljenje svojega moža in torej implicitno ne odloča o ničemer samostojno.
9. navodila, pranje možgan in pravni sistem
Slovenci imamo pisatelja, ki je med prvimi presenetljivo natančno popisal potek pravnja možgan in način popolne podvrženosti določeni idejni shemi: to je Vladimir Bartol, ki je v knjigi Alamut do potankosti razdelal sheme in tudi registre čustvenih in psiholoških sprožilcev, preko katerih so vojake islama pripravili na popolno ubogljivost in slepo vero v onostransko srečanje z Alahom ter devicami.
Islam je ta način uporabljal skozi stoletja njihovega brezkompromisnega zasedanja novih in novih prostorov in pri tem (za razliko od starega Rima ali evropskih kolonizatorskih držav) ni bil niti malo "krščanski" ali pravno korekten v svoji neusmiljeni ostrini islamiziranja.
Še v najbolj "liberalnih" obdobjih njihovih zmag in zasedb so po vaseh natikali ljudi na kole (če beremo Iva Andrića, ki je dobro opisal taka stanja v Bosni), jim rezali glave in najmanj, kar se je godilo vernikom drugih ver je to, da so kot "dhimi-ji" postali drugorazredni državljani. Morali so plačevati poseben davek ter so bili del pravnega sistema šerijatskega prava na način, ki je vzpodbujal spreobrnitev v islam. To pomeni, da se niso mogli pritožiti na praktično nobeno reč, ki bi jim jo lahko povzročili muslimani, saj na sodišču niso mogli nastopiti kot priče- podobno kot ženske. Prav tako je bilo onemogočeno njihovo dedovanje s strani muslimanov ali v pa prid muslimanom (s tem se je vzpodbujalo spreobrnitev), prav tako pa so omejevali njihove verske in druge simbolne izkaze identitete.
Nove raziskave možgan omogočajo dokaj podrobno razlago tega, kaj se zgodi, ko se nam možgani razvijajo in kako se razvijajo preko mnogih ponovitev določenega giba, besede ali druge akcije oziroma preko tega, kako se na naše telo in sistem čutov vpliva in kako to možgani procesirajo. Nenehno ponavljanje določenega giba, ponavljanje določenih besed, vsebin, človeka zaznamuje in mu vtisne v spomin (saj skoraj dobesedno zvari sinapse nevronov v utečene poti za električne impulze) oziroma v set miselnih vzorcev do te mere, da se pri nadaljnjih ponavaljanjih praktično izključi zavest. Na podoben način se naučimo hodit, govorit, skozi tako ponavljanje na nas vplivajo reklame ali pa ideologija.
Pri tem nam pri učenju jezika "pomaga" evolucijska predpriprava: v določenem obdobju so naši možgani pripravljeni do te mere, da se na ta abstraktni umski "jezik" ali "umščino", ki ima že strukturne nastavke sinaptičnih povezav, "prilepi" tisti jezik, ki je določen s kulturo, v kateri se rodimo (o tem izjemno zanimivo v Kako deluje um Stevena Pinkerja). Ravno tako je vedno bolj jasno, da je tudi religiozno občutenje otrok predpripravljena evolucijska shema, ki se v določeni kulturi strukturira glede na njihove običaje in vzorce.
Ko torej primerjamo evropsko, zahodno civilizacijo, ki s svojimi predpostavkami o "tabuli rasi" in "plemenitem divjaku" prepušča otroško domišljijo veliko večji svobodi kot so jo prepuščali našim pradedom ali pa kot jo prepuščajo otrokom in odraslim v islamskem svetu, se zgodijo posledice, s katerimi se soočamo danes. Namreč zahodna mladina nima sistema religioznih navad, v katerih bi se strukturiral njihov moralni sistem konsistentno, usklajeno po celotni kulturi, temveč se ta razvija v veliki meri glede na različna mikro okolja, glede na družinske vrednostne sisteme, vplive sovrstnikov, naključij... V islamskem svetu je ta prežetost življenja z versko zelo določenim ritmom, rutino, vrednostnim sistemom, nenehnimi ponavljanji istih vzorcev in načini učenja popolnoma drugačna.
Otroci in posledično odrasli iz teh družinskih okolij, iz šol, v katerih "so obravnavani" po starih principih in navodilih iz Korana, ki v bistvu določa praktično vse delovanje življenja kot sistem navodil, so torej v tem miselnem jedru popolnoma drugačni od naših otrok in predvsem odraslih.
Delno podobne principe, ki so jih implementirali v času pred renesančne Evrope in so se postopoma spreminjali z vplivi renesanse, racionalizma, razsvetljenstva in sodobnih teorij, je sodobna zahodna pedagogika praktično ukinila že vsaj pred 100 leti.
Prav tako pa religiozni rituali in religija kot nek bistven, osrednji del človekovega življenja, v zahodnem svetu že dolgo nima več takega pomena in mesta v posameznikovem (kaj šele socialnem) življenju, kot je to v muslimanskem svetu.
Ko beremo Koran iz naše, zahodne perspektive, dobimo občutek, da gre za knjigo navodil in niti ne toliko knjigo nekega globljega stanja meditacije, premisleka o smiselnosti, svobodi, pomenskih razsežnostih naših dejanj v odnosu do najvišjega, transcendentalnega bitja. Navodila so velikokrat boleče konkretna, v njih ni prav veliko maneverskega prostora za metaforiko in simbolne interpretacije. In če cela družba dela vse po teh navodilih, je logična posledica taka družba, da niti ne ceni (osebne) svobode oziroma nečesa, kar se odmika od navodil zaradi individualnih posebnosti ali kreativnosti. In prav tako tega ne odobrava: prej lahko vidimo, da se vsak tak poskus skuša zatreti.
Če pogledamo na velike dosežke islama v katerikoli smeri ali stroki, vidimo, da gre za redke posameznike, mnogokrat celo obsojene s strani njihovih okolij, včasih z zatočiščem na zahodu, saj bi doma bili morda celo mrtvi (Salman Rushdie je en najbolj znanih, npr.)
8. teorije zarote in sodelovanja
Zadnja od vsebin te kratke analize ob robu migrantske krize je pravzaprav tista, ki bi morala biti prva, kajti nekaj je vsekakor vodilna nit tega, kar se dogaja: po vseh medijih in družabnih omrežjih je kup teorij, ki razkrivajo zarote in "resnice" o različnih "pravih razlogih".
Toda kaj je sploh to- zarota, konspiracija?
Ste bili kdaj del konspiracije?
Ste kdaj npr. "špricali" šolsko uro, pa ste to predhodno uskladili z drugimi sošolci? V tem primeru ste bili del konspiracije.
Ste kdaj "špricali" uro, pa tega prej niste uskladili z drugimi? Npr. ste prišli pred razred in videli, da ni nikogar in ste takoj pomislili, da so se že prej dogovorili za skupinsko špricanje?
Ali ste bili tudi v tem primeru del konspiracije? Mislite, da ne? Vedeli ste, da je najbrž stvar usklajena, čeravno niste bili neposredno poleg in vedeli ste, da boste od tega imeli vsaj prosto uro.
In še daleč najbolj pomembno: vedeli ste, da vas bodo sošolci zmerjali in izključevali iz nadaljnjega druženja, če ne boste tudi vi sodelovali v tej "konspiraciji". In paradoks: tudi učitelji bodo do vas imeli mešane občutke...
Ko govorimo o konspirativnih dogovorih, moramo imeti v mislih tudi primere, kot je zadnji. Prav ti primeri so najbolj pogosta oblika "konspiracije". Konspirativni dogovori ne potekajo v velikih dvoranah s tisoči "delegatov" ali somišljenikov, ki se v odprtih pogovorih dogovarjajo za neko določeno akcijo ali reakcijo. Potekajo v manjših skupinah, ljudje se med sabo dokaj dobro poznajo in si zaupajo. Organizirani so v skupnem, na primer med prijatelji (ki si zato dobro zaupajo) ali pa med tistimi, ki imajo skupen interes in so drug pred drugim zavarovani preko nečesa tretjega (lahko so prijatelji prijateljev, lahko dobro vedo za kakšne nezakonite posle drug drugega ali pa so člani "famiglie" kot mafijci, ki vedo, da se v slučaju izdaje ne bodo izvlekli živi).
V vseh teh primerih pa drugi ljudje, ki bodo le sledili (kot ste morda vi sledili nekaj ljudem pri dogovoru o tem, da boste "špricali" eno uro pouka) in se k temu pridružili preko različnih dejavnikov, niso nujno del notranje mreže. Lahko so si v sorodu, lahko so širši krog prijateljev, lahko so družinsko, etnično, narodnostno zainteresirani, da se pridružijo neki narodni vstaji ali odcepitvi od večjih enot (primer slovenske odcepitve je lep primer tega), lahko pa preprosto čutijo neko drugo obliko pripadnosti in se zaradi tega samodejno odločajo za podporo takemu "projektu".
Če je Baudrillard v osemdesetih v knjigi Simulacija in simulakrum govoril o zaroti kot splošnem stanju postmodernistične medijske simulacije realnosti, v kateri se vse dogaja le kot medijska slika prikrivanja nečesa, kar je skrito "nekje zadaj", se je danes marsikaj od tega uresničilo do te mere, da se pozna v naših življenjih zelo nazorno, skoraj boleče...
V osemdesetih je bila zarota po medijih nekaj, kar je prisotno povsod in zaradi tega hkrati nikjer in navadili smo se, da je zarota nekaj, kar v bistvu ne obstaja. Je mit in megla, ki se nikoli in nikjer ne materializira. Je vedno prisoten sum, nekakšna osebna, a sistemsko pogojena paranoična motnja, s katero se sploh ne moremo soočiti, saj ni nikoli niti moteča, ker ne gre zame (kamere so postavljene tudi za druge, opazujejo me skupaj z drugimi), temveč gre za nekaj splošnega, množičnega. Gre za sistemsko urejen svet suma in vseprisotne zarote, ki pa je praktično nedokazljiva...
A danes se je vrh ledene gore pokazal v realnem. Poznamo del mesta, v katerega ne moremo več. Smo ostali na cesti v avtu, ker smo na poti v službo naleteli na stotine vernikov, ki se klanjaju Alahu sredi ulice. Osebno poznamo ljudi, ki živijo poleg begunskega centra in si ne upajo svoje otroke spustiti v šolo same... Iz medijev se je preselilo v družabna omrežja, v neposredna pričevanja, kratke posnetke našega prijatelja, ki živi v bližini ali je bil priča ali pa so njegovo ženo otipavali sredi ulice...
Preselilo se je na mejne prehode, med praznovanja za Silvestrovo po nemških mestih, na ulice Pariza, Hamburga, Bruslja, Londona... Že na prvi pogled lahko vidimo, kako se zarota pozna po oboroženih policajih v vseh bolj obremenjenih evropskih in ameriških mestih, kako se zarota uteleša v žičnatih ograjah, kako se zarota vidi v sfiženem poskusu tako imenovane "integracije".
Toda kljub vsemu je ta vidni del le vrh ledene gore.
In ni nam jasno, zakaj večina medijev ne poroča tako, da bi vsaj približno ostajali v okviru tega, kar nam govorijo recimo statistični podatki: npr., da bi poleg dolgih in srce parajočih posnetkov otročkov z mamicami vsaj približno skušali pokazat tudi velike kolone mladih moških, ki maširajo čez polja? Da bi poleg ljudi z napisi "spustite nas notri" ali pa "Evropa je kriva" pokazali tudi jezne akcije migrantov, kako iz začasnih migrantskih centrov preko balkonov mečejo opremo ali kako delajo selfije z gorečim ozadjem begunskega šotorišča, ki so ga sami zažgali... Toda ne,v medijih tega skorajda ne bomo videli, časovna razporeditev medijskega prostora je podobna Munzenbergovemu principu medijske manipulacije. Posnetke, ki so resnično grozni, pa bomo dobili od naših prijateljev preko maila ali preko Facebooka in še pri teh se bo včasih zalomilo, saj uradni Facebook želi ostajat politično korekten in briše marsikateri prispevek.
Tisto, kar mene najbolj preseneča, pa je velika zagnanost določenih skupin, ki so po eni strani mešanica ideološko opredeljenih ljudi, po drugi pa so mnogi med njimi tudi nacionalno povezani v nekem precej strastnem boju... Kot bi šlo za neke vrste misijonarsko nalogo, religiozno željo po ultra-pravičnosti, egalitarizmu posebne vrste, iskanju tistega rajskega stanja, ki ga lahko slutimo v blodnih opisih komunizma kot zadnjega stadija brezzgodovinske izpolnitve, telosa človeške vrste...
In večina takih tekstov prihaja od ideoloških dedičev ljudi, ki so v evropski kulturi začeli vzpostavljati nekakšno "kulturno hegemonijo", kakršno je v svojih tekstih opisoval italjanski komunist Gramsci, le da je ta "kulturna hegemonija" uresničeno utelešenje njegove želje po "delavski inteligenci", vsa prežeta z marksističnim jezikom frankfurtske šole in nanjo prilepljene psihoanalize ter polna čudne mešanice skrajnega "patološkega" altruizma in strastnega sovraštva.
Kulturna hegemonija, ki vlada v današnjem medijskem svetu, je ostanek velike zgodbe komunizma in "revolucionarne zmage nad kapitalizmom" (danes "neo-liberalizmom"), in jo vodijo ideološki dediči komunističnih teženj, Kulturno hegemonijo spoznamo po gorečem navijanju za človekovo krivdo glede učinka tople grede, spoznamo jo po strastnem zavzemanju za brezmejnost Evrope (in boječe tudi "sveta", ker se o določenih delih sveta ne govori), po tem, da sta Evropa in zahod kriva za praktično vse gorje vseh narodov po svetu, po tem, da se imamo belci za nad-raso in smo zaradi tega fašisti ali nacisti (nikoli npr. ne uporabijo termina "nacional-socialisti", ker bi ta termin lahko pokazal socializem v slabi luči), po tem, da je Amerika kriva za vse vojne in da povsod s svojimi agenti sproža grozljive situacije, državljanske vojne, da bi se "širil neoliberalizem" in "kapitalizem", po tem, da druge države praktično nimajo agentov in so to "teorije zarote", ki so, jasno, blodnje in neresnične govorice... Skratka, gre za ogromno število ljudi iz različnih skupin in različnih starostnih obdobij, večinoma živečih v zahodnih državah, v varnem zavetju kapitalističnega, bogatega sveta, z zagotovljeno svobodo govora in minimalnimi restrikcijami glede tega, kar omenjajo in širijo. Veliko število humanistov, univerzitetnih profesorjev, novinarjev in javnih delavcev je zelo naklonjeno temu.
Zelo pomembno pa je videti naslednje vzorce:
a. V teh skupinah prevladujejo antifašisti, levičarski aktivisti, socialisti, komunisti, ki zgodovino večinoma dojemajo kot nekaj, kar je ravno tako mitološko strukturirano kot katerakoli mitologija in se niso pripravljeni soočit s praktično nobenim novim dejstvom, ki nam jo je prinesla zgodovinska stroka in nova spoznanja po 2. svetovni vojni, še posebej pa v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih, približno od časa vzpostavitev opozicij v močnih socialističnih državah in od časa padca berlinskega zidu. Mnogo je novih ugotovitev glede tega, kako se je socialistična revolucija in po-revolucionarna dejavnost dogajala kot nenehno zatiranje ljudi in en največjih democidov v zgodovini človeštva (nemški nacionalni socializem pri tem ni štet), hkrati pa ta dejavnost ni bila omejena zgolj na Sovjetsko zvezo, temveč se je s pomočjo SZ širila tudi v druge države po Evropi, Afriki in Aziji. V teh democidih je v 20. stoletju bilo ubitih preko 250.000.000 ljudi, mnogi so bili žrtve lakote, mnogi direktnih pobojev in mučenj, mnogi pa so bili pobiti s palicami na poligonih smrti... Socializem med tem ni prinesel niti blagostanja, niti dejanskih premikov družbe v bolj bogato ali kakorkoli bolj svobodno družbo. Obratno: večina držav s socializmom je ostala na nivoju industrijske revolucije, nova "elita" je dosegala višje standarde zgolj v določenih specializiranih dejavnostih- npr. v izboljšavi vojaške industrije ali športnih rezultatov (mnogokrat s pomočjo nedovoljenih drog), ljudje pa so nemalokrat trpeli lakoto in splošno pomanjkanje vseh dobrin.
Zarota, ki se dogaja v tem smislu, je le nekakšna kontinuiteta in inercija marksističnega pranja možgan velikim množicam- bodisi tem, ki so živeli v socializmu in so poleg pavlovega refleksa (ko so dobili pohvalo za vsak prispevek k utrjevanju socializma) pridobili še stockholmski sindrom, saj so bili nekakšni sužnji in zaporniki hkrati... ali pa tistim, ki so živeli na zahodu in so jim na humanističnih univerzah prali glavo z marksističnimi/ postmodernističnimi tezami o socialnih nepravičnostih in raznih "nujnih" redistribucijah moči ter kapitala...
b. V teh skupinah imajo posebej pomembno vlogo tujci (priseljenci 1., 2., včasih 3. generacije in dokaj pomembno tudi Judje, ki so pri tem nesorazmerno številčno zastopani glede na odstotek prebivalstva in precejšen del jih z vnemo zagovarja multikulturno družbo kot edino možno - v tem linku Barbara Specter (vodja centra Paidea) celo napoveduje, da se Evropa mora preleviti v multikulturno družbo, saj sicer "ne bo preživela".
Pri tem se pojavljajo tudi zelo vplivni in bogati ljudje (zanimivo je, da so tu spet nesorazmerno številčno zastopani Judje in zelo pomembno je, da to pogledamo neobremenjeno in brez vnaprejšnje obsodbe ali strahu pred obtožbami za "antisemitizem". Ker imam sam (tudi) judovske prednike, nimam prav nobenega razloga za kakšen antisemitizem in prav tako ne gojim nobene zamere do Judov- kvečjemu obratno, imam jih za zelo sposobne ljudi, ki večinoma tudi sicer nadpovprečno prispevajo k znanosti, umetnosti in bogastvu v splošnem smislu... Izrael pa, za razliko od mnogih antifašistov, vidim kot edino kolikor toliko delujočo demokracijo med večinoma diktatorskimi in totalitarnimi državami).
Pomembno je videti, da gre pri tej tezi za že omenjeno vlogo Hamiltonovega zakona- torej večje skrbi za svoje kot za tuje osebe in tudi za to, da imajo Judje kot večni tujci večjo nezaupljivost do gostiteljskih narodov na zahodu kot do svojih semitskih "sorodnikov" arabcev.
V dokaj novem filmu z naslovom Hannah Arendt lahko vidimo nekaj zgodovinskih dejstev, ki odlično prikažejo prav tisti del "zarotniške" usode, ki jo imamo za manj možno, je pa skoraj najbolj vplivna in najbolj močno zaveže ljudi, saj si ne upamo biti proti, ko je zarota potegnila vase dovolj ljudi, da smo v manjšini... In v tem filmu Arendtova da prednost skanju resnice pred svojo etnično pripadnostjo in celo pred prijatelje.. In to je dovolj, da jo njeni judovski prijatelji "odrežejo" in dovolj, da ji onemogočijo pojavljanje v medijih...
Ko torej gledamo dogajanje in vlogo Judov pri vabljenju islama v Evropo in ZDA, imejmo v mislih, da je "zarotnikov" lahko res malo in se najbrž dokaj redko pojavljajo v medijih (tu naj omenim Sorosa, ki se je začel pojavljati v medijih neposredno in skozi svoje tekste povsem eksplicitno pove, kaj točno hoče. Npr. na spletni strani "Project sydicate", ki jo tudi financira, je njegov članek, ki je ob začetku krize skoraj povsem natančno opredelil to, kar je potem nemška kanclerka oziroma nemška politika izvedla.
Pri tem moramo imeti v mislih, da gre za enega najbogatejših zemljanov, ki ima po celotnem svetu razpredeno mrežo svojih "nevladnih organizacij", s katerimi dodobra vpliva tako na lokalno politiko, preko svojih zvez v ZDA in seveda tudi s svojim velikim kapitalom pa je tako rekoč "king-maker" (njegova vloga pri izvolitvi Obame je bila vsekakor pomembna).
Tudi v ZDA se judovski prebivalci zavzemajo in z veliko vnemo vplivajo na politiko odprtih mej ter uvozu velikega števila migrantov. Podatek, da se je 1200 rabinov dogovorilo in apeliralo na politike v Washingtonu naj ne omejijo števila sprejetih beguncev, že sam pove ogromno.
Ko se torej pogovarjamo z Judi o te zadevah, sem prepričan, da pri tako velikem številu ljudi in pri taki razporejenosti po svetu ne more priti do vsesplošne "konspiracije", pri kateri bi kar vsi Judje sodelovali na slepo, kot bi bili brez svojega mnenja. Imam pa vseeno občutek, da se njihov občutek, da so v deželi "tujci" in to, da se ne morejo identificirati z "gostiteljskim" narodom (goyim), seveda pozna v njihovih političnih in drugih preferencah. Torej za večino niti ne moremo iskati nekakšnega "interesa" pri tem. Mnogim je ta interes preprost občutek, da gre za soljudi in da jih pri tem ne smemo pustiti na cedilu. Mnogi o tem niti ne razmišljajo...
Se še spomnite prispodobe o "špricanju"? Večini ni do tega, da bi jih lastni ljudje zmerjali in imeli za izdajalce...
c. V nekaterih medijih ali objavah se pojavljajo teze, da je konspirativno delovanje in prispevek k množičnosti migracij predvsem stvar Rusov in njihovih agentov po bližnjem vzhodu in Evropi.. Ta "teorija" bi lahko bila prav tako zelo možna glede na stanje, v katerem celotna Evropa podpira sankcije proti Rusiji zaradi njihove zasedbe Krima in vzhodne Ukrajine. Smisel takega delovanja Rusije bi bil torej predvsem v tem, da se Evropa oslabi in se bolj ukvarja v medijskem smislu z migranti ter terorizmom, manj pa z rusko prisotnostjo v Ukrajini.
Ta teorija je vsekakor močno utrjena tudi na dokaj razvidnem dejstvu, da je Putin samodržec in ima večinoma precej diktatorski slog vladanja, pri katerem praktično ni opozicije.
Vendar se pri tej teoriji konspirativno dogajanje tako zelo umakne v neznanke, da je že podobno tistim konspirativnim teorijam, ki govorijo o skrivanju neznanih letečih predmetov ameriške CIA-e. Namreč pri tej teoriji se obtožbe med Rusijo in ZDA (in NATO) kar vrstijo, zelo malo je neposrednih "dokazov" ali vsaj takih tekstov, kjer bi lahko razkrili neko skrito rusko vpletanje, čeravno je to seveda lahko tudi varljivo. Namreč že do zdaj so večino konspirativnih teorij inspirirale ZDA in njihove relativno mlade tajne službe (CIA je bila ustanovljena v času 2. svetovne vojne), Rusijo ali prejšnjo SZ, ki je dejansko imela eno najbolj razvejanih tajnih služb in so preko njih vplivali na celoten svet, pa so v zahodnih medijih in med evropsko inteligenco ves čas namerno spregledovali ali pa celo aktivno podpirali v njihovem vnašanju socialističnih idej v zahodno družbo... Pri tem je seveda znana vloga Sartre-a ali Gide-a pa tudi mnogih drugih intelektualcev, profesorjev in medijskih obrazov, kar pa še ne pomeni, da je današnja smer ruskega vpliva enako usmerjena. Kajti Putin pri svoji restavraciji moči Rusije v ruski družbi utrjuje stare komunistične obrazce le tam, kjer gre za razmerja elite do "malega človeka" (torej v področju, ki ni niti malo "komunistično", temveč je bilo vzpostavljeno že v času cesarstva in se ni v ničemer spremenilo tudi takoj po sami izvedbi revolucije). Le da v teh utrditvah razmerij elite do navadnih ljudi ni več toliko krutosti in neusmiljenih pobojev, taborišč in drugih oblik terorja države.
Putin pri tem ves čas izkorišča pravoslavno cerkev kot zaveznika v menjavi kulta. Lahko, da je prav ta menjava kulta, (ko kult ni več usmerjen v komunistično utopijo in v kult osebnosti velikih ideologov, temveč se počasi, morda prepočasi, obrača nazaj k pravoslavju) prepričala tudi Solženjicina, da je podpiral Putinove reforme, saj bi to v dolgoročnem smislu pomenilo počasno prehajanje v mnogo bolj tradicionalne oblike delovanja tako velike države in s tem vsekakor povečanje osebne svobode in odpiranje bolj smiselne perspektive glede prihodnosti ruske države in naroda.
