Kaj nas dela Slovence in zakaj je to pomembno?

Tole tukaj je poskus, da bolj natančno premislimo o tem, kaj konkretno je pomembno v tej opredelitvi kdo, zakaj in kako smo Slovenci.
V prvem delu bom poskusil opredeliti katere stvari so pomembne pri opredeljevanju narodnosti (same na sebi in hkrati tudi slovenske, saj o tem v osnovi teče premislek). V drugem delu pa bom skušal odgovoriti na vprašanje, zakaj bi to sploh bilo res pomembno?

Sam imam med predniki moravske Slovake (po njih ta priimek) in po besedah moje babice, ki se je poročila s Slovakom, je njen oče (torej moj pradedek) bil nezakonski sin nekega dunajskega Juda, njena mama, (torej moja prababica) je pa bila Slovenka. Po drugi liniji so moji predniki Slovenci. Vsaj 4 generacije, nisem pa nikoli delal bolj globoke raziskave.. Ampak seveda, če bi šel še bolj nazaj, bi nedvomno naletel na razne prednike, vsekakor bi med njimi bili tudi taki, ki nimajo s Slovenci praktično nič skupnega, sem prepričan… 
Morda še to za zanimivost: Slovaki sebi rečejo Slovenci. Nam pa rečejo Slovinci... 

Ampak, ko me kdo vpraša po narodnosti, brez vsakega pomišljanja odgovorim, da sem Slovenec. Sam namreč mislim, da narodnost določajo v glavnem tri bistvene predpostavke in iz njih izvirajoč občutek, ki ga ima posameznik v odnosu do svoje neposredne in malo širše okolice. Te so:

1.     ROD

Po Hamiltonovem zakonu bližina- podobnost genoma med različnimi oblikami življenja določa njihovo stopnjo altruizma in pripravljenosti, da se živa bitja žrtvuje za genetsko bolj podobno bitje. Ta zakon (https://en.wikipedia.org/wiki/Kin_selection) določa, kako se bo obnašala določena življenjska združba in seveda, kot zakon, matematično natančno lahko napoveduje statistično dinamiko neke združbe živali (ali celo kolonije bakterij).

Torej gre za biološki zakon, po katerem genetske podobnosti v rodu, ki mu pripadamo, nosijo s sabo določeno vrsto altruizma in medsebojne povezanosti. In v tem primeru moramo pogledati v našo genetsko sliko, ki si jo lahko pridobimo celo online, če pošljemo vzorec naše sline na kakšno od zanesljivih firm, ki nam to genetsko analizo potem tudi pošlje nazaj. (Paziti je treba le, da ne izberemo kakšne od firm, za katere se ve, da je mnogim Evropejcem zanalašč pripisovala različne afro-azijske genske mešanice, čeravno jih dejansko ni bilo v njihovih genskih zapisih… le iz gole politične hudobije? Ne vem…) Vemo pa, da se genetska slika nanaša na izjemno širok časovni pas genetske sorodnosti. Pri tem je seveda dobro vedeti, da je težko opredeljevati narodnostni vidik skozi res velika časovna obdobja, saj so se pred tisočletji oblikovale šele plemenske zasnove določenih skupin ljudi, ki so skozi tisočletja pridobivali v različnih, bolj ali manj omejenih in ločenih področjih, svoje genetske značilnosti, ki jih danes vidimo kot rasne ali etnične posebnosti in lastnosti.

Pomembno je, po mojem mnenju, omeniti tudi to, da genetska podobnost sama po sebi ne prinese zagotovila miru in idealnih razmerij v neki skupnosti. Zelo zanimivi primeri teh medsebojnih trenj, ki nastajajo tudi v genetsko zelo sorodnih mešanicah med dvema narodoma, so npr. zadnje balkanske vojne, v katerih so borbe sicer potekale po etničnih mejah in med etničnimi skupinami, a so te v bistvu mnogo bolj podobne med sabo kot pa so npr. etnične skupine s sosednjimi narodi, ki niso bili vpleteni v vojno (npr. Srbi, Hrvati in Bošnjaki so si genetsko res zelo podobni, a je vojna bila precej krvava). Prav tako je treba omeniti, da so konflikti prisotni tudi med najbližjimi sorodniki. Pri tem skrb za sorodnika lahko celo prispeva k intenzivnosti občutenja konflikta. Vendar tu že posegamo v posamične primere, o čemer pa Hamiltonov zakon ne govori. Pri Hamiltonovem zakonu gre za statistiko, za zvončasto razporeditev dogodkov (Gaussova krivulja).

Rodovna drevesa so prav tako lahko v pomoč pri pregledu sorodnosti v naši osebni zgodovini in naj tu povem, kar mi je pred kratkim pravil znanec, ki je naredil rodovno drevo za svojo družino do kakšnega 13. stoletja. Ugotovil je namreč, da cele dele tega rodbinskega drevesa lahko koristijo tudi drugi raziskovalci, kajti v tej sorodnosti je mnogo ljudi s skupnimi predniki, pri čemer mi je naštel nekaj oseb, ki se pojavljajo po celih pokrajinah in je nanje vezanih praktično tisoče ljudi v današnjem času. Seveda: vsi ljudje (homo sapiens) imamo dovolj daleč nazaj eno samo praprapra….mamico in očeta, ki sta imela genetske predispozicije, značilne za našo vrsto.

Če se vrnem v osnovno strugo tega premisleka: ali bi torej morali ugotoviti, koliko rodovnega genetskega materiala mora nekdo imeti, da se lahko opredeljuje za Slovenca? Nekaj podobnega dejansko obstaja v sodobnem političnem življenju: za repatriacijo v Izrael mora v določenih primerih človek, ki želi imeti Izraelsko državljanstvo in trdi, da je Jud, biti podvržen genetskim testom. Ko sem objavil na spletni strani Domovinske lige kolumno s podobno, a skrajšano vsebino, so me nekateri obtožili, da sem nacist in Hitler ipd. Zelo pomembno je razmisliti o tem, da je bila dvojna vijačnica in genomska slika človeka odkrita mnogo časa po tem, ko je bil nacional socializem kot politično gibanje praktično mrtev. Hkrati preko genoma danes lahko vidimo kup informacij, ki so bile še pred enim desetletjem nevidne. Sam verjamem, da bomo v relativno bližnji bodočnosti videli še znatno več informacij in sklepali na podlagi tega tudi kup stvari, ki so se dogajale skozi zgodovino…
Obstaja npr. knjiga »IQ and the wealth of nations«, v kateri sta raziskovalca zelo podrobno pregledala povprečja IQ rezultatov in jih primerjala z bruto domačim proizvodom v različnih državah. Že samo dejstvo, ki sta ga opazila tudi zaradi podobnih raziskav (npr. knjiga »The Bell Curve« Charlesa Murraya), pri katerih so raziskovalci prihajali do različnih povprečnih višin inteligenčnih kvocientov glede na njihovo poreklo, je en od zanimivih vidikov genomske slike nekega naroda. Namreč višina IQ je zelo visoko nasledljiva. Podobno je tudi s kakšnimi drugimi lastnostmi, ki pa so seveda težje merljivi in mnogi med njimi sploh niso primerljivi.
Torej količinska opredelitev genetskega materiala Slovencev se vsekakor giblje v določenih okvirih in je od določenih posameznikov določenih narodov lahko zelo različna. Z nekaterimi si je verjetno zelo podobna. Predvsem pa verjamem, da bi količinska opredelitev dnk podobnosti imela kupe problematičnih posledic, o katerih niti nima smisla razpravljati. Pomembno je to, da je skoraj povsem izključeno, da bi se nekdo opredeljeval za Slovenca in pri tem ne bi imel niti enega slovenskega prednika. Sam poznam nekaj primerov ko je en izmed staršev tujec, a se osebe brez vsakega dvoma izrekajo za Slovence. In obratno- poznam tudi take, ki imajo le enega starega starša tujca, pa se oseba izreka za narodnost po tem starem očetu, ne po svojih starših. Torej občutek povezanosti z narodom seveda ni v posamičnem primeru idealni Hamiltonov zakon, temveč se vsekakor povezuje tudi z drugimi medsebojno delujočimi vplivi. Med njimi je vsekakor en najbolj močnih vplivov:

2.     KULTURA

Kar nekaj intelektualcev pravi, da je genetska raznovrstnost Slovencev tako velika, da smo kot narod povezani kvečjemu v kulturnem smislu. No, seveda obstajajo tudi intelektualci (npr. Irena Šumi), ki odrekajo Slovencem celo njihovo kulturo.. V svojem predavanju (spremljal sem ga preko youtube-a) Šumijeva skuša dokazati, da gre pri slovenskosti predvsem za zelo dvomljivo mitologijo, ki nima z zgodovinskimi dejstvi skoraj nobene skupne točke in je torej kultura vzpostavljena zgolj na mitu.
A dovolite, da začnem s samim pojmom, glede na to, da misel poteka skozi jezik.
Kultura kot pojem izhaja iz dveh bistvenih virov: beseda »kult« pomeni vero, češčenje- torej kult, iz katerega izvira neka skupna povezanost nekega plemena ali drugače povezane množice ljudi (religija tudi etimološko izhaja iz povezanosti: re- ligo)… Drugi vir je za odtenek globlji in sicer ima beseda »kult« skoraj enak izvorni pomen kot beseda »ethos«: obe izhajata iz starejšega pomenskega jedra, ki opisuje vzgojo domačih živali (ograda za konje, v katerih naj bi potekalo »udomačenje« ali »gojenje«, »vzgoja«). Ta bistveni moment vzgoje, udomačenja, gojenja je tudi sicer znan kot »kultura«, ko govorimo o različnih gojenih kulturnih rastilnah ali živalih…
Tisto, kar je najverjetneje bistveno pri tem, ko govorimo o kulturi, je izvzetje človeka iz narave in potem vzpostavitev drugačnega odnosa med človekom in naravo, saj v naravi težko govorimo o »vzgajanju« neke vrste živali za potrebe druge vrste živali. Nekaj podobnega se sicer dogaja pri neki vrsti mravelj, ki v svoja mravljišča prinašajo uši in jih »gojijo« za svoje potrebe po sladkem izcedku, ki ga imajo uši. Toda pri takih odnosih, sem bi npr. spadale tudi cvetoče rastline, ki »računajo« na žuželke, da bodo oplodile njihove pestiče s cvetnim prahom druge rastline… težko dokažemo neko namero, ki vključuje racionalni premislek o tem, kako se bodo rastline ali žuželke »udomačile« v ta medsebojno koristen in za obe vrsti »donosen« odnos.

Tak pomen »kulture« bi seveda predpostavljal, da že vsak odnos živali med sabo (npr. dinamika odnosov med enoceličnimi organizmi v neki mlaki) lahko poimenujemo »kultura«. V tem primeru  bios ne bi bil PRED kulturo, temveč bi bios ŽE HKRATI bil kultura. A pri tem bi morali predpostavljati, da med vsemi temi živalmi poteka neka primitivna oblika medsebojnega hotenega vplivanja in vnaprejšnjega računanja na redosled dogodkov, morda celo neka hierarhija ali pa vsaj red medsebojnega uživanja koristi, pri kateri se te živali druga drugo »udomačijo« in si kar najbolj skušajo pomagati v tem, da bodo druga drugi »koristile« v njihovem preživetju ali pa vsaj v kakšnem obrednem čaščenju, kultu. Nekatere med njimi bi morale torej že vnaprej računati na to, da bodo nekatere druge žrtvovane v tem poteku »kultivacije«.

Vendar mislim, da pri teh kompleksnih naravnih strukturah soodvisnosti, ki se dogajajo kot nagonski vzorci in bi jih sam opisal kot nekakšno »proto-kulturo«, ni mogoče govoriti o kulturi v njenem vzgojnem, gojiteljskem in s kultom povezanem pomenskem smislu. Kultura ima v sebi nekaj zelo človeškega: kultura je računanje na učinek, je postopek, ki vnaprej predvidi udomačenje, medsebojno urejanje razmerij s pomočjo hierarhije dogodkov, statusov, reda in delovanja. Kultura računa na izgube divje »svobode« in uvedbo bolj racionalnega (za določeno človeško družbo in za njeno čaščenje) »koristnega« reda udomačenja. Na tak način določenim živalim (npr. divjim konjem) omogočimo lažje preživetje, jih zaščitimo pred plenilci, jim omogočimo redno prehrano, jim pomagamo pri preživetju, hkrati pa od njih pridobimo delovno silo, možnost, da nam pomagajo pri oranju, prenašanju težjih stvari, vojskovanju, premagovanju večjih razdalj ipd…

Pri odnosu, v katerem torej lahko govorimo o »kulturi«, bi bilo nujno predvidevati tudi to, da se človek v tem odnosu vsaj malo izvzame iz tega odnosa preko kulta, ki mu to omogoči. Namreč šele kult (čaščenje) omogoča človeku izjemnost in pozicijo izvzetosti iz naravnih tokov, ki jo druge živali ali rastline ne morejo imeti, saj ne častijo transcendentalni izvor tukaj bivajočega (npr. prednike, bogove). Pri tem izvzemanju ima neprecenljivo vrednost jezik, simbol. In šele ta izvzetost, izjemnost človeka (ali določenega plemena) daje neki kulturi to posebno mesto, iz katerega se lahko potem misli na posledice njihovih dejanj in računanje na te posledice v smislu »kulture«- torej omogočanja delom narave, da se vklopijo v človeško življenje kot del te namenjenosti, smisla, »telosa« in izpolnjevanja neke dolžnosti do kulta… Nekateri raziskovalci trdijo, da so živali bile prvotno v tem smislu »gojene« za namen žrtvovanja in se je šele kasneje iz tega vzorca gojenja razvilo gojenje za vsakdanje, bolj posvetne namene (npr. M. Eliade). V človeški družbi je torej kult tisti, ki je že pred mnogimi tisočletji vzpostavil nek red medsebojnega »udomačevanja« ljudi v plemenih, v različnih družbah- medplemenskih odnosih.

Ernst Cassirer je v knjigi Mitologija in jezik opozoril na bistveno lastnost samega jezika, ki ima mitološke rasežnosti po svojem bistvu. Z vedenjem o tem lahko sploh predvidimo, da kult omogoča vrsto komunikacijskih strukturnih »pravil«, skozi katere »udomačenje« poteka na način, da ljudje drug drugemu sicer odvzemajo del »divje svobode«, a v zameno za to dobijo lažje preživetje, medsebojno zaščito, prehrano, razdelitev dela… itd. In s tem drug drugemu v upoštevanju pravil kulta pridobijo bolj jasno medsebojno hierarhično urejenost tako znotraj plemen kot tudi širših skupnosti…

Kult v tem pogledu pomeni strnitev različnih osebnih želja, razmišljanj in smeri delovanj v skupno prizadevanje, smer in usmerjeno hotenje in dejavnost, če po spominu navedem Rogerja Scrutona. V praskupnosti je vznik kulta pomenil veliko prednost, saj je poenotil mnogotere posameznike v zbrano medsebojno sodelovanje. Družina, pleme, rod- vse to je dobilo smisel, ki je izhajal iz čaščenja prednikov in se vpenjal v bodočnost na način, v katerem je čaščenje dobilo osrednjo vlogo v ohranjanju skupnega pomena družbe in poleg njihovih genov tudi »meme«, kakor je kulturne vzorce poimenoval Dawkins.

Kultura seveda v družbi že stoletja ali morda tisočletja ni nujno vezana več striktno na religiozna pravila, kajti že v stari Grčiji je Aleksander Makedonski ugotovil, da je npr. helenizem kot sistem kulturnih vzorcev z močno osrednjo oblastjo dovolj povezujoča sila, ki omogoča vrsti manjših mestnih državic dovolšnjo stopnjo kulturne poenotenosti, da ta omogoči dovolj močno povezavo za obrambo pred večjimi silami (npr. Perzijci). V Rimskem imperiju, kjer so kulti bili še bolj raznoliki, so vladajoči razredi povezavo uredili skozi vojaško in pravno oblast, na to pa naslonili vso hierarhijo v družbi (seveda je bil latinski jezik kot vezni člen še stoletja po propadu imperija ravno tako bistven v povezavah, ki so jih na novo gradili na rimski podlagi kristjani- Judje in drugi narodi, ki so že bili ali pa so prihajali v področje imperija. Pri tem naj spomnim, da so ga še stoletja ohranjali kot »sveti« jezik, v katerem so potekala obredja.)

Slovenska kultura ima nekaj izredno pomembnih povezujočih elementov, ki pa so žal vsi bili skozi stoletja zelo močno zanikani in napadani s strani različnih zavojevalcev in upravljalcev slovenskih dežel. Naj torej naštejem tiste elemente kulture, ki jih Slovenci čutimo kot najbolj pomembne v istovetnosti slovenstva:

-        Jezik

Slovenski jezik je vsekakor ostal najbolj smiseln in najbolj močno prisoten gradnik istovetnosti slovenstva. Je pa v tem pogledu pomemben iz mnogih vidikov, od katerih naj omenim vsaj:

a. pojmovno- osmišljevalno- mislotvorno funkcijo jezika, ki pretvarja osnovno univerzalno »umščino« (S. Pinker) v konkretno pomensko strukturo, ki omogoča mišljenje in komunikacijo znotraj določenega kulturnega prostora.

b. povezovalno vlogo v sami komunikaciji, kar je itak primarna funkcionalna vloga vsakega jezika

c. že prej omenjeno jezikovno-mitološko povezavo (Cassirer)

d. iz te zveze jezika in mitologije izhaja tudi ohranjanje določenih modrosti in pomembnih pomenskih pojmovnih zvez v samem jeziku, ki vplivajo na akorde pomenskosti v jeziku (med besedami). Ta del je izredno pomemben, čeravno slabo raziskan (se pojavlja še najbolj v pesništvu in prozi). Namreč razlog za tak nesorazmerni poudarek na pomen jezika pri Slovencih je verjetno dejstvo, da sorodnim plemenom v področjih Karantanije, Moravske, Češke ipd  (pred-karantanskim in karantanskim plemenom) ni bilo moč ohranjati pomembne reči v materialnem smislu zaradi nenehnega uničevanja in razkrajanja življenjskega prostora s strani tujih vdorov, kasneje pa zaradi tujih elit in tujih valptov. Tu bi posebej izpostavil prostor med latinsko, germansko, hunsko in iz juga grozečo turško kulturo. Te kulture so bile vse po vrsti vojaške, izredno agresivne in so verjetno onemogočale tukajšnjim plemenom slovenskega rodu vzpostavljati karkoli bolj trajnega materialnega…

d. poimenovanja krajev in kultnih poti ter pomenskih zvez med njimi

Če strnem, je vsekakor jezik tisti najbolj pomemben vidik v ohranjanju slovenstva in ima pomembno vlogo v identiteti. Pred leti smo bili s prijatelji na neki konferenci na Irskem (naslov Kultura in konflikt), kjer so Irci imeli veliko večje težave pri opredeljevanju svoje identitete glede na angleško kulturo. Skupaj smo ugotovili, da je teh težav veliko več tudi zato, ker so popolnoma prevzeli jezik in svoje keltske jezikovne korenine zanemarili oziroma celo odvrgli. Jezik namreč pomeni miselno shemo vseprisotne človeške lastnosti, ki jo S. Pinker imenuje »Jezikovni instinkt« (The Language Instinct je tudi naslov knjige). V tej knjigi dokazuje, da imajo ljudje genetsko pogojen instinkt za razvoj proto jezikovne obdelave podatkov. Ta proto jezik imenuje »umščina« in ga poveže s kulturo ter posebnostmi, v katerih se nek človek rodi, saj s to kulturo kasneje dobi neko določeno, posebno obliko »umščine« torej jezika, ki ima svoje posebnosti, kulturne in civilizacijske lastnosti, določene z drugimi posebnostmi nekega naroda.
Jezik je torej v tem pogledu poseben način obdelave toka neštetih podatkov, ki jih pridobivamo iz okolja skozi naša čutila in jih usklajujemo z neštetimi lastnimi občutki znotraj našega telesnega ustroja. Ta poseben način obdelave omogoča postopke, s katerimi lahko razločamo, oblikujemo, povezujemo, izpostavljamo in osmišljamo nenehni tok teh neštetih podatkov in z njimi pomensko in smiselno oblikujemo tako naš svet spomina kot tudi oblikujemo naš svet sedanjosti. Ravno tako pa zmožnost, po kateri nam jezik omogoča, da povezujemo dogodke na način predvidevanja, domišljanja in vnaprejšnje pripravljenosti na potencialne dogodke.

-        Slovenski kulti (mitologija), kraji in kulturna krajina

Slovenski kulti in miti so skoraj povsem izgubljeni v tisočletnem razkrajanju slovenstva in razbijanju ter pobijanju tako slovenskih elit kot tudi namernih postopkov raznarodovanj v preteklosti. Pri tem je zanimivo to, da so se miti skrivali tako, da so jih ljudje prenesli iz javnega življenja v intimo doma- torej v pravljice za otroke, v pesmi ali pa so se miti skrili v samo strukturo jezika. Ob pravljicah so se sicer ohranili določeni vidiki mitoloških dejavnosti na določenih mitološko pomembnih krajih (npr. daritve ob svetih izvirih ali pa svete poti- nekakšna romanja ipd), ki jih je cerkev preganjala po nekod celo do 19. stoletja, večino poti ali ciljev pa je opremila s kapelicami in cerkvami na mestih, kjer se je darovalo. Votivi so še dolgo imeli oblike, ki bi jim težko rekli, da so krščanskega izvora. Seveda danes takšna mitologija, ki se je ohranila le še v obliki bajk in pripovedk, nima prave vrednosti v smislu prepoznavanja teološkega zaledja starega verskega sistema Slovencev. Danes težko povežemo Triglav s Svetovidom ali Perunom na nek smiselni in kulturno povezujoč način. So pa vsekakor precej vidni obrisi neke skupne usmerjenosti mitologije v prepletanje pojmovanja in naravnih sil v določeno skupno medsebojno »delovanje«, ki je bilo skoraj gotovo povsem povezano z jezikom.  Tudi slovenska krajina ima svoj status, ki daleč presega status zgolj naravnega fenomena.  Med temi kraji so posebej izpostavljeni verjetno najbolj kultni kraji, ki imajo vsekakor svoj mitološki značaj (čeprav mnogokrat za vedno pozabljen, še vedno v vseh pogledih opazno vpet v narodno mitologijo). Vsak Slovenec ve, da je Bled »podoba raja«, da je Triglav (moj dom) posebna gora, ki ima podobno vlogo kot Olimp v stari Grčiji, poznamo razne »babe«, »dede«, »deklice«, imamo Devin ob morju in Devin ob sotočju Morave in Donave (čisto ob Bratislavi, z enako strukturo gradu na skali, ki se spusti do vode) ipd. Vemo, da je okolica Ptuja dom Koranta, Gosposvetsko polje središče koseškega ustoličevanja knezov, ki je moralo imeti tudi mitološko osnovo in tako naprej do skoraj zadnjega hribčka ali kraške jame in njihovih mitoloških bitij, ki ždijo v ozadju lokalnih pravljic…

Najbolj evidentna vpeljava medsebojne zvezanosti jezika in sveta v kultnem smislu je vsekakor sam izraz »svet«, ki izraža status sveta kot nečesa svetega. Vsak kraj v takem svetu ima v svojem imenu »raj«.

Kulturna povezava s krščanstvom

V tem delu bi morali čimbolj natančno premisliti tudi odnos Slovencev do večinske religije (krščanstva). Gre za zelo občutljivo temo, saj je po eni strani krščanstvo imelo uničujoč vpliv na izginjanje slovenskih izvornih kultov, ki so povezovali slovenska plemena z njihovimi indoevropskimi predniki in njihovo kulturo. (Ena pomembnejših Prešernovih pesmi- Krst pri Savici- obravnava to temo na podlagi zgodovinskih podatkov, ki jih je sicer pesniško prilagodil, a tragična izkušnja, ki jo Prešeren izjemno natančno in z veliko občutljivostjo predoči bralcu, povzema jedro slovenske nezmožnosti polnokrvnega in rodovitnega življenjskega zagona po teh valovih pokristjanjevanja).

Po drugi strani je krščanstvo imelo zelo pomembno vlogo v ohranjanju slovenskega kulturnega področja v času turških vpadov, četudi je izničevalo slovenske kulturne navezave na osnovno indoevropsko izročilo, ki nam še danes v veliki meri odmeva skozi jezik (pri čemer se zavedamo, kako zelo je slovenščina podobna sanskrtu). Namreč ne samo, da je krščanstvo omogočilo tisti povezovalni element, ki je omogočil skupni nastop proti islamu, temveč je tudi dal npr. taborsko cerkveno arhitekturo. Ta je zanimiva iz različnih vidikov. Vsekakor gre za vojaško prikladne strateške pozicije na višjih predelih, primernih za obrambo. Toda najverjetneje gre hkrati za kraje, ki so pomembni tudi iz kulturnega vidika (verjetno že prej poganska svetišča) na vzpetinah. Namreč obzidje, ki bi bilo dovolj samo zase za obrambo pri vpadih in umikih, je bilo znotraj »opremljeno« z duhovnim središčem- cerkvijo. Ta način razmišljanja je vsekakor imel dvojno vlogo- tako v smislu nadaljnje razgradnje starosvetnih običajev in kultov s tem, da so stare svete kraje opremili z novimi svetišči religije, ki je bila v osnovi tuja. Hkrati pa se je s tem utrjevanjem duhovnega jedra skozi obrambo potrjevala tudi potrebnost nekega skupnega kultnega jedra naroda, da je zmogel obraniti družine, rod in narod pred sovražno nastrojenimi Turki.

Dvojni vidik krščanstva se torej ponavlja skozi vso preteklost v slovenskih pokrajinah. Na eni strani narodno- združujočih (ko sta npr. Ciril in Metod ustvarila slovnico in oblikovala pisavo ter bila zmernejša pokristjanjevalca od bolj krutih germanskih in frankovskih, ki so vsiljevali tuj jezik.. ali ko je cerkev prinašala prve slovenske poskuse zapisov z Brižinskimi spomeniki, medtem pa imela po teh deželah dokaj krut odnos do podložnikov… ali ko je cerkev pomagala narodu pri obrambi pred turškimi vpadi in ropanjem… ali pri prvih poskusih slovnice in tiska s Trubarjem, Bohoričem, Dalmatinom… do pomembnih mož, skoraj vseh iz krščansko izobraženih krogov, ki so utrjevali slovenski jezik in identiteto skozi različne dejavnosti v povezavi z jezikom: Hren, Svetokriški, Linhart, Vodnik, Dajnko, Pohlin, Japelj, Kopitar, Prešeren itd). Na drugi strani pa  je krščanstvo vsaj od Pavlovih pisem dalje univerzalistično in torej po svojem bistvu ni narodno, v kolikor v »narodno« ne štejemo krščansko izročilo za hebrejsko ljudstvo. Saj se v tem pogledu v vseh svojih različnih oblikah drži hebrejskega izročila in Izraelovih elementov. Ta vidik je izredno pomemben, saj gre za nadomestitev slovenske mitologije, ki je ohranjala zgodbe in spomin na slovenske (indoevropske) prednike. Te mite so zamenjali z mitologijo Hebrejcev in njihovih prednikov. Pri tem je zanimivo, da se ta vidik delno skriva in skuša pri nežidovskem verniku uporabiti kot literarna figura, s katero se mora vernik poistovetiti, hkrati pa se Hebrejce izpostavlja kot sveti narod, ki je pravzaprav kot narod edini izbran od Boga. Tako npr. mnogo ljudi niti ne ozavesti, da je Jezus židovskega rodu. Da so vse ključne figure biblije Judje tako v Stari kot tudi v Novi zavezi. Da je Sv. Pavel Jud, ki je iz judovskega imena Savel prevzel rimsko ime Pavel in s tem naredil eno ključnih potez v univerzalizaciji krščanske vere, kajti svojo etnično identiteto je s tem prikril in skozi novo, rimsko identiteto vplival na Rimljane ter jih skušal pridobiti v krog krščanstva. Ta vera je pred tem bila etnična, omejena na Jude. Kup prilik, ki jih lahko preberemo v Stari in Novi zavezi je namenjenih opisom trka judovske (semitske, bližnjevzhodne kulture, kamor spadajo tudi drugi Semiti- npr. Arabci) s kulturami indoevropskih narodov. Npr. vsi poznamo zgodbo, v kateri judovski junak David premaga Goljata. Goljat je Filistejec, kar današnji znanstveniki tolmačijo, da gre za pripadnika grških plemen iz južnih delov antične Grčije. Od tod verjetno tudi razlika v fizičnem izgledu, velikosti...
Iz tega vidika krščanstvo ne more biti vezni člen naroda v njegovem globinskem smislu. Biblija niti v nekem najmanjšem oddelku ne govori o slovenskih ali slovanskih prednikih, se ne naslanja na indoevropsko izročilo. Ravno tako se novejša zgodovina krščanstva, kot sem že omenil, zelo redko nasloni na pomen naroda, saj to ni krščansko osnovno izročilo niti njegova naloga.

Tukaj naj le omenim drugačno vlogo cerkve v pravoslavnih avtokefalnih družbah, kjer je cerkev mnogo bolj povezana z narodom. Hkrati pa tam, kjer so meje med pravoslavjem in katolištvom prihaja do močnejše veze med cerkvijo in narodom (npr. Poljska, Hrvaška..)

V slovenskem prostoru je  v določenih obdobjih sicer cerkev povezana z narodom, a se je v določenih obdobjih cerkev kar odrekla slovenskosti na račun širših interesov. Prav tako je slovenska narodna mitologija vzdrževala svoje običaje po nekod celo do 19. stoletja. Nekatere s tako močjo, da obstaja celo zapis o uničenju drevesa in izvira nekje na Tolminskem. Tam je župnik potem dal gradit kapelico, saj naj bi ljudje pri drevesu (izviru) opravljali poganske obrede.

Skratka, moje mnenje je, da se krščanstvo kot tako ne more v svojem bistvu potegovati za narod. Pri tem imem v mislih predvsem Slovence, seveda. Obstaja pa seveda velik potencial, da se cerkvene oblasti v Sloveniji bolj jasno opredelijo v tem smislu. Pri sosednjih Hrvatih je prišlo do te opredelitve cerkve za hrvaštvo veliko bolj intenzivno in so zato hrvaški verniki povsem ponotranjili vezo krščanstva in hrvaškega naroda.

A zavedati se je treba, da je v kulturnem smislu krščanstvo zelo močno vplivalo tako na krajino, ki je po celotni Sloveniji posejana s cerkvicami, kot tudi na način dojemanja stvarnosti, soljudi in s tem tudi na občutenje narodne istovetnosti. Kajti krščanska misel, v kateri se prepletajo božje zapovedi, človekoljubje, strah pred pogubljenjem in želja po zveličanju, nastavljanje drugega lica in hkratna želja, da bi bili Bogu všečni: vse to so elementi, ki jih zlahka najdete v slovenski družbi kot precej močno prisotne tudi v kulturi, kjer ni neposredne povezave s krščanstvom. Prav tako je izjemno vidna že omenjena vloga krščanskih mislecev tako na strani konzervativnih političnih (kulturnih) krogov kot tudi na strani liberalnejših krogov in socialistov (ki so celo znatno pomagali revolucionarjem, da so uspeli prevzeti Jugoslavijo in jo spremeniti v komunistično federacijo).

-        Materialna dediščina

Istovetnost Slovencev se veže tudi na materialno dediščina, njeno varovanje ter spoštovanje (pri čemer je ključnega pomena izobraževanje glede tega). Ker gre za veliko množico spomenikov materialne kulture, naj omenim le najbolj značilne in tudi res posebne (nekatere tudi v svetovnem merilu) za slovensko narodno in visoko kulturo. Iz narodne zakladnice bi posebej izpostavil kozolce kot poseben tip arhitekturne dediščine, ki ga boste našli le na slovenskem narodnostnem ozemlju. Prav tako posebne so panjske končnice s svojimi hudomušnimi ikonografskimi in tudi stilskimi slikarskimi motivi. Izjemna je njihova povezava tako s čebelarjenjem kot tudi z drugimi vidiki socialnega življenja v slovenski krajini. Pomembna (že omenjena) kulturna krajina z značilno arhitekturo v različnih delih slovenskega ozemlja je prav tako posebna, četudi že ima mnoge podobnosti s srednjeevropsko kulturno dediščino. Potem so tu pomembni zapisi (npr. Brižinski spomeniki, Trubarjeve knjige ipd). Množica izjemnih taborskih cerkva in fresk (npr. Hrastovlje). V Martjancih je med freskami en prvih avtoportretov v srednjeveškem slikarstvu. Nadalje v to kategorijo materialne dediščine, ki določa slovenstvo, spada tudi množica drugih arhitekturnih, kiparskih, slikarskih in drugih umetniških del velike narodno-identitetne vrednosti, gradovi, palače itd. In seveda narodne inštitucije kot npr. Narodna galerija, Drama, Opera ipd.. Pri tem vsekakor veliko pomenijo tudi umetniki, ki so s svojimi deli zaznamovali evropsko umetnost (Plečnik je vsekakor en bolj pomembnih).

Pomen te dediščine za istovetnost Slovencev ima podobno vlogo kot npr. pomen Louvra, Versaillesa ali Eiffelovega stolpa za Francoze…

-        Druga nematerialna dediščina

Glasbena dediščina, običaji, šege, navade, uprizoritve, prehrana ipd. so vsekakor ena od pomembnih slovenskih identitetnih jeder. Pri tem je nujno ločiti med živo kulturo in med tem, kar se zaradi neuporabe v vsakdanjem življenju spremeni v zgolj folkloro…

Pri tej dediščini je morda smiselno omeniti, da je vsa starejša slovenska narodna glasba bila uglasbena v durovskem ključu. Hkrati imamo mnoge izjemne glasbenike, ki so se naslonili na narodno melodiko in uspeli iz tega soočenja narediti izjemne mojstrovine.

-        Vojaška kultura

Morda bo kdo presenečen,  da iščem povezave istovetnosti z vojaško kulturo, vendar moramo imeti v mislih tudi ta vidik. Kljub temu, da ga v slovenski kulturi praktično ni, saj so se stare pomembne bitke pozabile, novejše pa so se namenoma zamolčale. Pomemben znak tega je že to, da danes, slabih 30 let po enem največjih dosežkov v slovenski zgodovini, ko smo dobili svojo državo Slovenijo, ni v Ljubljani tako rekoč niti enega samega spomenika, ki bi obeležil vojno za slovensko osamosvojitev in državo Slovenijo. Res je, da slovenska istovetnost ni tako bistveno povezana z vojsko, a je ta vidik istovetnosti verjetno precej bolj pomemben, kot se zdi in ga bomo v bodoče morali tudi mnogo bolj izpostaviti, če bomo želeli ohranjati svojo narodno istovetnost.

3.     OSEBEN OBČUTEK NARODNE IDENTITETE- IN ZAKAJ JE TO POMEMBNO?

Ta točka je verjetno najbolj pomemben del istovetnosti, saj se vsebine prvih dveh točk (ROD, KULTURA) morajo sestaviti in združiti v tej, tretji točki. Torej v osebnem občutenju slovenske identitete, ko se posameznik sploh lahko opredeli v zvezi z narodno identiteto. Kajti različni vplivi prejšnjih točk so lahko zelo različno intenzivni. Šele v osebnem občutenju narodne identitete pa lahko pridejo do izraza kot del osebne identitete in občutka, da smo med sabo povezani v različnih vidikih slovenskosti.
V nekaterih državah narodna (etnična) identiteta skorajda ne šteje kot nekaj pomembnega, saj se na podoben način (kot sem že omenil v uvodu), ljudje identificirajo z državo skozi državljanstvo: oni se identificirajo kot »Američani«, »Angeži«, »Francozi«, četudi so njihove nacionalne identitete lahko tako različne, da niso niti iste rase. Hkrati pa vidimo v sodobnem času vedno večji odmik od tega in pri tem je jasno, da mimo genetike in sorodnosti ni mogoče iti. Tako vidimo v državah, kjer je »nacionalnost« opredeljena od samih začetkov z njihovimi »državljanskimi pravicami« (Déclaration des droits de l'homme et du citoyen iz časa francoske revolucije, 1789, kar je bil moderni začetek nastanka koncepta državljanstva), da se vedno bolj krepijo formacije nacionalnih gibanj, pri katerih se nekatere opirajo na rasne razlike, nekatere pa tudi na razlike v etničnih poreklih.
Seveda je bil že stari Rim opremljen s svojim »Cives Romani”, s čimer je državljanske pravice vezal na prebivalce, ki so bili v osnovi Rimljani oziroma Latini, a jih je kasneje tudi še razširjal in selektivno omogočal.

A tisto, kar nas zanima za ta primer, je predvsem občutek narodne identitete in razlog, zakaj sploh je ta pomembna v času, ko so po velikem delu sveta opredeljene več ali manj podobne državljanske pravice, ko so ljudje vpeti v podobne politične, državne tvorbe in ko mednarodne pogodbe določajo veliko množico skupnih "človekovih pravic” in podobnih zaščitnih dogovorov glede posameznikov?

V 3. členu Ustave Republike Slovenije je zapisano: Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.

Država Slovenija je torej utemeljena in je nastala s »samoodločbo slovenskega naroda«. Kar pomeni, da je Slovenija nacionalna država in ima v svojem jedru slovenski narod kot tisti, ki utemeljuje državotvornost s svojo neodtujljivo pravico do te odločitve. Jasno je, da se narodnost in nacionalna identiteta ne skladata nujno med sabo. Kajti marsikdo je lahko Slovenec po državljanstvu, hkrati pa intimno svojo identiteto NE veže na slovenstvo. S tem ni nič narobe in je v ustavi večkrat tudi omenjeno, da imajo državljani Republike Slovenije enake pravice in dolžnosti.
Tisto, kar prihaja vedno bolj v obzorje sodobnega časa, pa so naslednje težave, povezane z narodnostjo in zadevami, ki jih opredeljujem zgoraj:

1.     slovenski narod izumira s precejšnjo hitrostjo in sicer se vsako leto iz Slovenije izseli okrog 7-8000 mladih (po večini Slovencev) in v državo pride približno toliko pripadnikov tujih narodov (po večini iz nekdanje Jugoslavije). Poleg tega se slovenski narod stara in nataliteta ne zadostuje obnovi naroda. Tak trend pomeni zelo hitro izgubo zmožnosti obvladovanja prostora, v katerem živimo Slovenci in s tem tudi nezmožnost, da ohranimo in po mirni poti obranimo svojo kulturo in rod.

2.     nobena zakonska infrastruktura ne ščiti slovenskega naroda (prej obratno): že v ustavi je zapisano, da "Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti”. Prav tako imajo posebne pravice pripadniki manjšin. Slovenci po ustavi nimamo nobene posebne pravice in ugodnosti, ki bi jih določal zakon.

3.     živimo v področju, v katerem se skoraj na vsakih 50- 100 let dogajajo vojne, katerih osnovni parametri so v velikem delu vezani na genetske in kulturne (narodne) konflikte. To pomeni, da je velika možnost, da se že naslednja generacija spet znajde v vojni, v kateri bodo balkanski narodi na novo spreminjali narodnostne in državne meje. V tem primeru bodo državljani Slovenije, katerih istovetnost ni slovenska, najverjetneje imeli vlogo 5 kolone,  v kolikor bi prišlo do tako drastičnih situacij.

4.     zamenjava slovenskega naroda z večinsko populacijo drugih narodov bi de facto prinesla odmrtje države Slovenije in z njo tudi možnost, da slovenski narod ureja svoj prostor skozi politiko sam. Vsi mi, ki imamo okrog 50 ali več let, lahko vidimo jasno smer zamenjave naroda, pri čemer se to najbolj hitro zazna v kulturi- jezik je tu najprej na udaru in vedno bolj je jasno, da po Sloveniji slovenski jezik vidno izumira.   

5.     pri določenem procentu v poteku izumiranja slovenskega naroda bi taka situacija najverjetneje prinesla vsaj še eno vojno in genocid nad Slovenci, saj imamo tako izkušnjo tako iz določenih področij BiH, Hrvaške, Kosova in smo priča takemu izginjanju v Makedoniji, kjer se ravno tako dogaja izumiranje makedonskega naroda.

Četudi bi torej imeli slovensko kulturo le za neko posebnost v svetovnem merilu in bi ji, ob njeni majhnosti in komaj zaznavnem vplivu na zahodno civilizacijo, namenili le osnovno zaščito, s kakršno zaščitimo stavbe ali drugo »kulturno dediščino«, bi že lahko bili plat zvona, kajti dejansko izginjanje te kulture je dejstvo, ki ga lahko neposredno opazujemo. Ob tem, da gre za naš prostor, in da bodo v ta proces vpleteni naši sinovi, hčere, vnuki, pravnuki pa je toliko bolj nujno temu dogajanju TAKOJ obrniti trend.

Pomemben znak, da je nekaj drastično narobe, je tudi to, da se od leta 2011 ob novih popisih prebivalstva NE vpisuje narodnost. Bistveno bi bilo torej, da zahtevamo nazaj to, da se ljudje lahko opredelijo narodnostno, kajti šele s tem podatkom dobimo tudi uvid v realno stanje stvari.

Po zadnjem popisu, v katerem se še vpisuje narodnost, nas je bilo Slovencev le še 83% od vsega prebivalstva. Če pogledamo tale graf lahko vidimo, kako drastično se zmanjša odstotek v nekaj desetletjih. Hkrati pa moramo upoštevati še manjšanje rodnosti (ker je manjša že izhodiščna številka bodočih možnih slovenskih mamic) in večanje obsega priseljevanja in odseljevanja.