Skoraj
vsak dogodek, četudi droben in nepomemben, odseva koncept določene družbe,
vrednot ljudi, ima antropološke razsežnosti, v katerih se zrcalijo značilnosti
določene kulture. Na prvi pogled večina dogodkov govori predvsem o neki želji ljudi, ki te
dogodke sprovedejo ali skozi njih brez posebnih razmislekov, večino krat tudi
brez posebnih želja, le nadaljujejo nize kulturnih vzorcev, ki so bili
vzpostavljeni nekoč, v preteklosti in so jim bili predani kot otrokom. Zanimiv
poskus z opicami in otroci pokaže dvoje: 1. da otroci za razliko od opic želijo
bolj natančno izpolnjevati zahteve odraslega, ki mu preda »znanje« in 2. da to
znanje, dokler le dobijo nagrado zanj, ne preverjajo in o njem ne razmišljajo. (Spodaj je vidoposnetek, ki kaže zanimiv poskus in je del bolj obširnega dokumentarca o zmožnostih ljudi).
Obstajajo pa tudi dogodki, ko ljudje želijo
povedati nekaj, povedo pa nekaj povsem drugega
Vsakdo
je bil priča kakšni pripombi v družbi, kjer je nekdo hotel dati kompliment, pa
se je izkazalo, da s tem skoraj žali nekoga drugega (npr. moški izjavi, da je
skoraj nemogoče ločiti mamo od hčerke in nehote užali hčerko)… Mnogokrat se hotena sporočila spremenijo v
nekaj, kar ne želimo, kar se nam je prikradlo v izjavo- bodisi kot resnica, ki
jo ne želimo povedati, pa vseeno privre na dan ali pa le kot lapsus, v katerem
bodo sledilci Freuda takoj videli nehoteno izražanje nezavednega, kakor je to
Freud opisal v Patologiji vsakdanjega življenja.
Pred
kratkim se je v Ljubljani, v dokaj neopazni galeriji Aksioma zaprla razstava
računalniškega umetnika Vuka Čosića z naslovom Solo Show, Vuk Čosić, Žiga Turk.
Seveda
bi razstava šla mimo večine medijev (kot je to v navadi pri skoraj vseh razstavah manjših galerij), če bi se nanjo podpisal le Vuk Čosić ali pa,
če bi Vuk za svojega so-avtorja izbral kogarkoli, ki ne bi bil v tem trenutku
politik vladajoče koalicije in predstavnik tako imenovane »desnice«, ki jo večina medijev ne mara. Namreč
časopisi kot je Mladina, Delo, Dnevnik so hiteli popisovati glavno idejo te
razstave, ki jo je Vuk potem imel priložnost razložiti še na nacionalni Tv.
Citiram njegove besede iz spletne strani Aksiome:
»Po
treh mesecih priprav, ko je bil prvotni načrt spremeniti galerijo v nekakšno sobo
za razmišljanje, sem spremenil koncept, ker je ministrstvo za izobraževanje,
kulturo, znanost in šport ustavilo izpolnjevanje svoje pogodbene finančne
obveznosti do zavoda Aksioma. Ker je ministrstvo s tem posegom močno vplivalo
na delo, sem čutil moralno odgovoren za navedbo ministra kot soavtorja. Čeprav
je projekt prvotno mišljen kot vrednotenje globalne informacijske družbe,
pozdravljam to posredovanje, saj dodaja
lokalno aromo, brez katere bi kakršno- koli globalno razmišljanje bilo le
knjižno ali preveč abstraktno.«
Ker
je Vuk v tem primeru razstavil prazno galerijo, imamo torej očitno pred sabo
nek projekt, ki skuša z ironijo in sarkazmom pokazati na nezmožnost dela v
takih razmerah ter s tem hkrati obtožujoče in cinično v to zgodbo vključevati konkretnega
ministra, ki s svojo »domačijsko lokalno zaplankanostjo« ne zmore razumeti
velikopoteznega umetnikovega načrta »vrednotenja globalne informacijske
družbe«. Prvotna postavitev naj bi se ukvarjala z naslednjimi vprašanji, ki so
navedena na isti strani Aksiome: »Kje je dejansko
rojstno mesto idej, kot so potovanje po vesolju, računalniki, internet? Kako
izgleda (najbrž je tu mišljeno: kakšno je videti, op. pisca) srečanje
interesnih skupin (politike in korporativnega sveta), ki takšne ideje
prevzemajo? Kako se plasira tehno-optimizem? Kako družba reagira na napovedi in
realizacijo tehnoloških inovacij (propagando), kako pa na dejanske spremembe,
ki so jih te inovacije povzročile?«
Če torej pogledamo na
to vsebinsko zasnovo lahko vidimo, da gre za skupek konceptualnih vprašanj, ki
niti ne potrebujejo nekakšne posebne fizično zahtevne obravnave, saj gre za
koncepte, idejne in ideološke nastavke, ki jih večina avtorjev obravnava skozi
tekste in niti ne skozi vizualno zastavljene projekte ali objekte. Če pa se že
uporablja vizualni jezik, gre za preproste fotografije ali diaprojekcije.
Toda tisto, kar pade
posebej v oči, je koncept, ki ga Vuk najbrž ni hotel izreči, pa se mu je
prikradel kot nek »nazavedni« del, ki je bolj kulturno določen kot si sploh
predstavljamo. Kajti: če odtegnitev
financ vpliva na projekt, kakšen vpliv ima šele finančna podpora? Namreč s tem,
ko je Čosić postavil ministra Turka, (ki po navadi niti ne odloča o posameznih
projektih, ker to dela komisija za multimedijske projekte) za soavtorja zdaj,
ko Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ne izpolnjuje svoje
finančne obveznosti, bi moral po analogiji in jasni logiki postaviti vsakega
producenta za soavtorja vsakič, ko producent plača vsaj del projekta. Čosič
je postavil s tem svoj projekt tako rekoč v popolno odvisnost od kapitala
(kakor sam imenuje tržno urejanje finančnih in vrednostnih tokov). Ali pa, če
pogledamo stvar še bolj natančno, vsakega politika, ki odreja financiranje
kulture, je s tem postavil za soavtorja vseh projektov, ki jih delajo od
državnih financ odvisni umetniki. S tem tako rekoč priznava nekaj, o čemer je
govoril Gramsci v svojih tekstih: da obstaja nekakšna kulturna hegemonija,
skozi katero se kapital polasti družbe. In v tem smislu je seveda takšna
kulturna hegemonija, ki vlada danes, neka pol-socialistična socialna država, v
kateri kar polovica zaslužka tako odvisnih kot neodvisnih ustvarjalcev,
podjetnikov, delavcev… gre nazaj v državni aparat ter ga s tem hrani in omogoča
nove in nove hegemonistične poteze, v katerih soavtorji kulturnih projektov
sistematično perpetuirajo ta samo-urejevalni ustroj političnega vpliva na
kulturno produkcijo.
Če pogledamo iz tega
zornega kota vidimo, da je razstava ali dogodek, ki ga je ustvaril Čosić skupaj
s Turkom, pravzaprav neko razgaljanje tega principa z zelo dobrim koncem:
minister za kulturo je Čosića dejansko naredil za neodvisnega, čeravno Čosić to
noče biti (zato je tudi postavil ministra za svojega so-avtorja, četudi mu ta
ni plačal) in po drugi strani je galerija ostala prazna, s čimer se je
prekinila ta kulturna hegemonija kapitalsko določenega soavtorstva.
Konec dober, vse
dobro…
Ni komentarjev:
Objavite komentar